TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave o tem, komu dejansko pripada nepremičnina. Zmota mora biti opravičljiva. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine.

tekst :

Pritožbi prve in druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, odločitev o pravdnih stroških (6. točka izreka) pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti prvi in drugi toženki pravdne stroške v znesku 2.795,39 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Pritožbi tretje toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o pravdnih stroških (5. točka izreka) spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti tretji toženki pravdne stroške v znesku 975,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi in drugi toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 423,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik lastnik zemljišča v izmeri cca 61 m2 v obliki trikotnika, ki leži ob poti parc. št. 3526/2 na parc. št. 208/1, omejenega s točkami A, B, C in A1, kot je to razvidno iz terenskega skice Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi N 168/95 (1. točka izreka). Prvima dvema toženkama je sodišče naložilo, da sta dolžni izročiti navedeno zemljišče tožniku v last in posest ter dovoliti njegovo odmero in oddelitev kot novo parcelo ter njen vpis v zemljiškoknjižni vložek v lasti tožnika (2. točka izreka). Nadalje je prvima dvema toženkama sodišče naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tem zemljišču na ime tožnika (3. točka izreka). Poleg tega je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek proti tretji toženki, da je tožnik lastnik dela zemljišča parc. št. 3526/2, ki je razviden iz terenske skice Okrajnega sodišča v Ljubljani v zadevi N 168/95 (4. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tretji toženki pravdne stroške v višini 247,86 EUR (5. točka izreka), ter da sta prvi dve toženki dolžni nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 2.029,88 EUR (6. točka izreka).

Prvi dve toženki se pritožujeta zoper zanju neugodni del izpodbijane sodbe (1., 2., 3. in 6. točka izreka). Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek v izpodbijanem delu zavrne in mu naloži plačilo stroškov celotnega postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče navedeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navajata, da je tožeča stranka tekom postopka spremenila trditveno in pravno podlago tožbenega zahtevka, sodišče pa tega ni štelo za spremembo tožbe. Prvi dve toženki sta spremembi tožbe izrecno nasprotovali. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za spremembo tožbe. Uveljavljanje istega zahtevka na drugi dejanski in pravni podlagi je objektivna sprememba tožbe. Za spremembo tožbe bi bila potrebna privolitev prvih dveh toženk. Sodišče prve stopnje bi moralo sporočiti svojo odločitev o tem, ali se sprememba tožbe dovoli. Ker tako ni ravnalo, je toženi stranki onemogočilo obravnavanje, saj ni vedela, kaj je tema obravnave. Zato je bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Razen tega je tožbeni zahtevek nesklepčen. Prvotni tožbeni zahtevek je bil obligacijske narave, zato je v tem primeru ugotovitveni zahtevek neutemeljen in bi prišel v poštev kvečjemu zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, s spremembo tožbe pa je tožeča stranka postavila stvarnopravni zahtevek, pri katerem pa posebni dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni pravilen. Do vknjižbe lastninske pravice bi v tem primeru lahko prišlo na podlagi sodbe. Neutemeljen je tudi zahtevek za dovolitev izmere, saj za takšno obveznost ni nobene podlage. Tožbeni zahtevek v 1. točki izreka je nedoločen in zato neizvršljiv. Sodba je zemljiškoknjižno izvedljiva le, če izrek vsebuje vse podatke, ki omogočajo vpis, predmet izpodbijanega izreka sodbe pa je nedoločen del parcele, ki nima nove parcelne številke, niti drugih elementov, ki jih vsebuje katastrski elaborat. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče ugotavlja tožnikovo dobro vero, vendar pa je tožnikova izpovedba neskladna. Tožnik je izpovedal, da je v času sklepanja kupoprodajne pogodbe za parc. št. 247/2 razpolagal z mapno kopijo. Ker se katastrsko stanje v delu spornih parcel ni spreminjalo, je nemogoče, da tožniku, ki je razpolagal z mapno kopijo, ni bilo znano, do kod sega njegova nepremičnina. Njegovo dobro vero omaje tudi dejstvo, da ga je prvotni prvi toženec že leta 1985 opozoril, da je posekal tuja drevesa. Nedobroveren je tudi posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju stvari. Glede na razpolaganje z mapno kopijo za tožnika ni mogoče zaključiti, da je bil v dobroverni posesti sporne nepremičnine od leta 1980 do leta 1990, pred tem pa njegovi pravni predniki. Ni jasno stališče sodišča, kako tožnik ni mogel vedeti, da ni lastnik spornega zemljišča, glede na to, da sta sporno zemljišče uživali pritožnici oziroma njuni pravni predniki, in glede na to, da je pot na parc. št. 3526/2 javno dobro, saj je nelogično, da bi upravičeno menil, da je zemljišče čez pot, ki ni njegova, njegovo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi v delu, ki se nanaša na izvrševanje dejanske oblasti tožnika na spornem delu zemljišča. V tem delu je dokazna ocena sodišča napačna, sodišče pa je kršilo 8. člen ZPP. Poleg tega sodišče navaja, da so priče večinoma izpovedale o prvih konfliktih med pravdnima strankama v času od leta 1990 do 1993, sodbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve ne izhaja, katere priče so izpovedale in o čem. Sodbe ni mogoče preizkusiti tudi glede ugotovitve, da so sporno zemljišče pred tožnikom imeli tožnikovi pravni predniki v dobroverni posesti, saj to iz razlogov sodbe ne izhaja. Velikost spornega zemljišča ni bila z ničemer izkazana, pri čemer sporno zemljišče ne predstavlja trikotnika.

Tretja toženka se pritožuje zoper odločitev o njenih pravdnih stroških (5. točka izreka). Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o stroških in samo odloči o stvari. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na zavrnitev tožbenega zahtevka proti tretji toženi stranki le – tej v celoti priznati njene pravdne stroške. Pooblaščenec tretje toženke je priglasil stroške zastopanja že v stroškovniku z dne 24.10.2007. Glede na vloženi stroškovnik je zato tretja toženka na zadnjem naroku priglasila le še nadaljnje stroške postopka. Sodišče prve stopnje je priznalo le te stroške, ne pa tudi preostalih, zato je njegova odločitev o stroških napačna.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prvih dveh toženk predlaga njeno zavrnitev, na pritožbo tretje toženke pa tožnik ni odgovoril.

Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe prvih dveh toženk:

Pritožnici neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je sicer stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožba ni bila spremenjena, ko je tožnik uveljavljal kot temelj pridobitve lastninske pravice na spornem zemljišču poleg kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.1980 tudi priposestvovanje (sodišče pa je tudi odločilo o spremembi tožbe, kot je povedano v nadaljevanju). Sprememba pravne podlage tožbenega zahtevka res ne predstavlja spremembe tožbe (3. odstavek 184. člena ZPP), vendar pa je tožnik pri tem, ko je kot temelj tožbenega zahtevka uveljavljal tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, spremenil oziroma razširil tudi dejansko podlago tožbe (tožnikove navedbe na naroku 23.1.2007 oziroma trditve v tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 7.3.2007). Sodišče prve stopnje je s sklepom, sprejetim na naroku 18.9.2007, dovolilo spremembo tožbe (potem, ko sta pritožnici nasprotovali spremembi tožbe), zato je drugačna trditev pritožnic protispisna (da sodišče prve stopnje ni odločilo o spremembi tožbe). Glede na to pritožnicama ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem po spremenjenem tožbenem zahtevku.

Pritožnici izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje iz več razlogov, pri čemer jo grajata po vsebinski plati tudi glede ugotovitve o dobrovernosti posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov kot pogojev za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik na spornem zemljišču sicer ni pridobil lastninske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20.10.1980, da pa jo je pridobil na izviren način, na podlagi priposestvovanja, ker naj bi bila (med drugim) njegova posest dobroverna. Takšna odločitev sodišča prve stopnje pa je glede na podane trditve in dejanske ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča napačna. Prva in druga toženka sta med drugim tudi zatrjevali (poleg tega, da sta oporekali samemu izvrševanju oziroma obstoju posesti tožnika in njegovih pravnih prednikov na spornem zemljišču), da sta (s svojimi pravnimi predniki) uživali parc. št. 208/1 vse do javne poti parc. št. 3526/2 (torej tudi sporno zemljišče, ki je del parc. št. 208/1), da parc. št. 208/1 in parc. št. 247/2 nista nikoli mejili druga na drugo, da je bila med tema dvema parcelama vedno omenjena javna pot, katero so uporabljali vsi prebivalci v tem delu R. in tudi drugi ljudje kot dostopno pot do stanovanjskih hiš, da je parc. št. 247/2, pred njo pa parc. št. 247, vedno segala le do te javne poti ter da stojita tik ob tej poti (na parc. št. 208/1) preko 80 let stari jablana in lipa, katerih plodove je prav tako uživala tožena stranka. Tožnik je v svojih dejanskih navedbah priznaval, da jablana in lipa res stojita na zemljišču, last prvih dveh toženk (po njegovih trditvah sicer ne stojita na spornem zemljišču), zaslišan kot stranka pa je tudi izpovedal, da je ob nakupu parc. št. 247/2 v letu 1980 razpolagal z mapno kopijo (kopijo katastrskega načrta) in da se trasa javne poti parc. št. 3526/2 (vsaj) od tedaj dalje ni spreminjala.

Domneva se, da je posest dobroverna (3. odstavek 72. člena ZTLR, katerega je treba uporabiti v tej zadevi), vendar pa je sklep o obstoju dobrovernosti oziroma nedobrovernosti materialnopravni zaključek, katerega podlaga so dejanske ugotovitve. Uporaba domneve dobrovernosti ne sme biti preširoka, kar pomeni, da je ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, pri čemer pa je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki dobrovernosti nasprotujejo. Za obstoj dobroverne posesti (2. odstavek 72. člena ZTLR) mora biti poleg dejanske oblasti nad stvarjo podana tudi posestnikova zavest o lastništvu nepremičnine. Slednje pomeni, da je posestnik lahko v zmoti glede tega, komu dejansko pripada nepremičnina. Za njegovo zmoto pa ne zadošča samo dejanska ugotovitev, da ni vedel, komu stvar pripada, temveč mora biti njegova zmota tudi opravičljiva. Posestnik mora biti prepričan, da je stvar njegova, to pa tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, ki se nanašajo na njegovo posest določene nepremičnine. Celotno ravnanje priposestvovalca mora utemeljevati sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne potrebne skrbnosti. Za priposestvovanje je tako med drugim potrebno, da posestnik iz verjetnih razlogov misli, da je stvar, ki jo poseduje, njegova, takšna njegova predstava pa mora biti utemeljena z opravičljivimi okoliščinami. Dobrovernost posesti je izključena, če gre za očitno neskrbno ravnanje posestnika, zaradi katerega je prišlo do njegove napačne predstave. V tem pogledu se toženki utemeljeno sklicujeta tudi na nadaljnje stališče v sodni praksi, da je lahko nedobroveren tudi tisti posestnik, ki se iz malomarnosti ne prepriča o pravem stanju, čeprav obstajajo resni razlogi za dvom o pravilnosti njegove predstave.

Tožnik je v okviru dejanske podlage tožbe zatrjeval, da je pridobil lastninsko pravico (tudi) s priposestvovanjem. Pri tem se je skliceval tudi na posest svojih pravnih prednikov, vendar pa pri tem ni tudi zatrjeval, da so že oni pridobili lastninsko pravico na spornem zemljišču s priposestvovanjem (drugačna tožnikova trditev v odgovoru na pritožbo je protispisna, saj je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 7.3.2007 trdil le, „da je v dobri veri izvrševal posest na spornem zemljišču najmanj 10 let, pred njim pa so jo še veliko daljše obdobje izvrševali njegovi pravni predniki, zaradi česar je tožnik to sporno zemljišče priposestvoval“). Zaradi nezadostne trditvene podlage v zvezi s posestjo tožnikovih pravnih prednikov je bilo zato glede priposestvovanja odločilno vprašanje, ali so se pogoji za pridobitev lastninske pravice na spornem zemljišču s priposestvovanjem izpolnili v času zatrjevanega izvrševanja tožnikove posesti.

Dejanske ugotovitve v postopku na prvi stopnji ne dajejo ustrezne podlage za materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovi dobroverni posesti spornega zemljišča. Tožnik je izpovedal, da je stanoval v soseščini še kot otrok in je vedel za obstoj omenjene poti (ceste) v naravi. Tožnik je tudi potrdil, da sta jablana in lipa (ki stojita na parc. št. 208/1 in tik ob poti parc. št. 3526/2, pa čeprav izven spornega zemljišča, po tožnikovih trditvah) last prvih dveh toženk oziroma njunih pravnih prednikov, ob nakupu parc. št. 247/2 v letu 1980 pa je posedoval mapno kopijo oziroma kopijo katastrskega načrta, iz katere je bilo razvidno, da omenjena pot ni sestavni del parc. št. 247/2 temveč gre za samostojno parcelo (tedaj parc. št. 3526) in da nepremičnina na drugi strani te poti (v sklopu katere se nahaja tudi sporno zemljišče) prav tako ni sestavni del parc. št. 247/2, ampak je samostojna parcela (parc. št. 208/1). Iz mapne kopije je bilo tako tudi razvidno, da sporno zemljišče ne meji na parc. št. 247/2. Povprečno skrbnemu človeku, ki kupuje nepremičnino, mora biti znano, da je zemljiški kataster (s katastrskim načrtom, katerega izsek predstavlja posamezna mapna kopija oziroma kopija določenega dela katastrskega načrta) uradna evidenca zemljišč, ki so opredeljena kot parcele s parcelnimi številkami. Ko je tožnik ob nakupu parc. št. 247/2 v letu 1980 videl, da ta parcela po katastrskem načrtu oziroma mapni kopiji sega le do omenjene poti (tedaj parc. št. 3562, sedaj parc. št. 3562/2) in da se sporno zemljišče glede na mapno kopijo nahaja preko te poti oziroma na drugi strani ceste (in v sklopu druge parcele, t. j. parc. št. 208/1), bi se od njega kot povprečno skrbnega kupca nepremičnine lahko pričakovalo najmanj to, da bo (ob tem, kakšne meje kupljene nepremičnine mu je v naravi pokazal prodajalec J.M., in sicer, da naj bi kupljena nepremičnina zajemala tudi del poti in sporno zemljišče preko te poti, saj je prodajalec pokazal mejo na spornem predelu do sredine struge potoka R, glede na mapno kopijo pa je bilo oboje izven obsega parc. št. 247/2) preveril, ali se obseg nepremičnine, ki jo kupuje, ujema s pokazanim stanjem te nepremičnine v naravi. To je tožniku nalagala njegova dolžnost ravnati vestno, z običajno (povprečno) skrbnostjo. Tožnik tega ni storil, takšnega njegovega neskrbnega ravnanja v pravnem prometu z nepremičninami pa ni mogoče spregledati oziroma šteti kot sprejemljivo ravnanje. Ker je tožnik ob nakupu nepremičnine ravnal premalo skrbno in se ni prepričal, kakšno je pravo stanje kupljene parc. št. 247/2 (predvsem to, katero zemljišče v naravi dejansko obsega), to tudi pomeni, da tedaj ni bil v opravičljivi zmoti. Zato o dobrovernosti njegove posesti na spornem zemljišču ni mogoče govoriti.

V tem pogledu je za vprašanje obstoja dobrovernosti tožnikove posesti nepomembna vsebina vknjižbenega dovoljenja z dne 25.6.1970, katerega je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča zmotno presodilo. Iz te listine (A9) namreč izhaja, da sta se J. M. in njegova sestra A. T. v zapuščinskem postopku O 10/68 po njuni materi A. M. z dednim dogovorom z dne 1.10.1968 dogovorila, da A. T. prevzame vso zapuščino, J. M. pa izroči del zemljišča parc. št. 247, in sicer tisti del, ki leži ob potoku „R.“ in ki se bo naknadno odmeril po geometru (I. točka). Ob sklenitvi dednega dogovora parc. št. 247 torej še ni bila razdeljena in je glede na pozneje izvedeno parcelacijo, pri kateri je nastala tudi parc. št. 247/2 (namenjena J. M.), očitno, da zapisa v I. točki „...ki leži ob potoku...“ ne gre jemati dobesedno, ampak le kot opredelitev, kateri del parc. št. 247 pripade po parcelaciji J. M., to pa tisti del, ki leži bližje potoku R.. Iz primerjave kopij katastrskega načrta B9 (stanje 30.6.1993) in B10 (stanje 27.3.1970) namreč izhaja, da sta s parcelacijo parc. št. 247 nastali parc. št. 247/1 in parc. št. 247/2, le slednja pa je v bližini tega potoka. Razen tega pa je iz II. točke tega dednega dogovora tudi razvidno, da je bila ta parcelacija pred izdajo tega vknjižbenega dovoljenja očitno že izvedena, saj je v II. točki zajeto zemljiškoknjižno dovolilo A. T., za vknjižbo lastninske pravice v korist J. M. na parc. št. 247/2. Kaj je obsegala novonastala parc. št. 247/2 pa je bilo tožniku v letu 1980 glede na razpolaganje z mapno kopijo oziroma kopijo katastrskega načrta ob nakupu nepremičnine in ob dolžnem ravnanju s potrebno skrbnostjo lahko znano, kot je bilo doslej že pojasnjeno.

Sodna praksa je v preteklosti sicer dokaj široko dopuščala pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem, vendar pa je v takšnih primerih kot je obravnavani (obstoj takšnega neskrbnega ravnanja, ki ga v pravnem prometu ni mogoče tolerirati) treba šteti, da takšna posest ne more biti dobroverna. Ker tožnik ni bil v opravičljivi zmoti glede tega, komu dejansko pripada sporno zemljišče oziroma ni bil dobroveren, ni mogel pridobiti lastninske pravice na tem zemljišču na podlagi priposestvovanja, saj je bila dobrovernost pogoj za obstoj kvalificirane posesti, potrebne za priposestvovanje (28. člen ZTLR). Glede na to pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih razlogov.

Sodišče prve stopnje je glede na povedano pri odločitvi o tem tožnikovem zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi prvih dveh toženk in sodbo v tem izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (4. točka 358. člena ZPP). Zaradi tega je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Ker sta prvi dve toženki uspeli v sporu, jima je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške v postopku na prvi stopnji, prav tako pa tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP). Pravdni stroški so odmerjeni v skladu z OT in ZST, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov prvih dveh toženk v spisu. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti od prisojenih stroškov (2. odstavek 313. člena ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ).

Glede pritožbe tretje toženke:

Tretja toženka utemeljeno graja odločitev o njenih pravdnih stroških (5. točka izreka). Sodišče prve stopnje je priznalo tretji toženki le stroške, ki jih je opredeljeno priglasila na zadnjem naroku, ne pa tudi stroškov, ki jih je zahtevala že v stroškovniku z dne 25.10.2007. Ker so tretji toženki v postopku nastali tudi ti stroški je upravičena tudi do njihovega plačila, glede na zavrnitev tožbenega zahtevka proti tretji toženki (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje tretji toženki ni priznalo vseh stroškov, nastalih v postopku, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Tretji toženki zato pripadajo vsi stroški postopka, upoštevajoč 1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 161. člena ZPP. Tožnik je umaknil tožbo zoper peto in šesto toženo stranko, ki sta imeli istega pooblaščenca kot tretja toženka, ker pa sosporniki krijejo stroške po enakih delih, je prav, da so po enakih delih do njih tudi upravičeni. Pritožbeno sodišče je zato temu ustrezno odmerilo pravdne stroške tretje toženke, upoštevajoč OT, po višini pa so priznani stroški razvidni iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov tretje toženke z dne 25.10.2007 in 27.2.2008. Skupaj znašajo pravdni stroški tretje toženke, do povrnitve katerih je upravičena, 975,93 EUR, zato je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških tretje toženke tako, da ji je tožnik dolžan plačati pravdne stroške v navedenem znesku (4. točka 358. člena ZPP oziroma 3. točka 365. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek 313. člena in 1. odstavek 299. člena OZ). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tretja toženka ni priglasila.