TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

V svetovni javnosti je trajnostno poslovanje in s tem povezano poročanje vse bolj aktualna tema. Na eni strani zaradi vse večjih okolijskih tveganj, ki jih povzroča globalno segrevanje planeta, izumiranje živalskih in rastlinskih vrst, širjenje ozonske luknje in podobno. Po drugi strani zaradi ekonomskih in družbenih težav, kot so finančne krize, brezposelnost, neenakost pri distribuciji premoženja, slaba dostopnost do različnih storitev, revščina in kršenje človekovih pravic (Belz & Bilharz, 2005) ter v zadnjem obdobju tudi zdravstvene krize.

Trajnostno poslovanje ni enotno definiran pojem. O samem trajnostnem poslovanju in trajnostnem razvoju obstaja zelo veliko definicij. Najpogostejša je definicija Svetovne komisije za okolje in razvoj (The World Commission on Economic Development, 1987), ki trajnostni razvoj definira kot razvoj, ki zadovoljuje trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožal zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij.

Trajnostno poročanje ali tudi poročanje ESG (ang. Environment, Social, Governance) vključuje kvalitativne razprave in kvantitativne meritve, vključno z merili uspešnosti organizacije glede na tveganja, priložnosti in s tem povezane strategije. E (okoljska) komponenta ESG se nanaša na izpostavljenost organizacije ter obvladovanje tveganj in priložnosti, povezanih s podnebjem, pomanjkanjem naravnih virov, onesnaževanjem, odpadki in drugimi okoljskimi dejavniki, poleg vpliva organizacije na okolje. S (družbena) komponenta se nanaša na informacije o vrednotah in poslovnih odnosih organizacije in vključuje družbene teme, kot so informacije o delu in dobavni verigi, kakovost in varnost izdelkov, teme o človeškem kapitalu, kot sta zdravje in varnost zaposlenih, ter politike in prizadevanja za raznolikost in vključevanje. Komponenta G (upravljanje) vključuje informacije o korporativnem upravljanju organizacije, vključno z informacijami o strukturi in raznolikosti upravnega odbora, nagrajevanju vodstvenih delavcev, odzivnosti na kritične dogodke, odpornosti organizacije ter politikah in praksah glede lobiranja, političnih prispevkov ter podkupovanja in korupcije. (Raghavan, 2022)

Z razvojem trajnosti in skrbjo za planet Zemlja je postalo zelo pomembno trajnostno oziroma nefinančno poročanje organizacij. Že direktiva Evropskega parlamenta iz leta 2014 je uvedla obveznost poročanje o trajnostnem poslovanju za subjekte javnega interesa. Oblika poročanja ni bila jasno definirana, zato so se velike organizacije tega področja lotevale vsaka po svoje. To je bil tudi razlog priprave neobvezujočih smernic poročanja in razvoja standardov poročanja o trajnostnem poslovanju s strani različnih strokovnih združenj. Direktiva iz leta 2021 o trajnostnem kooperativnem poročanju (CSRD) razširja obvezo po poročanju. Poročale bodo vse velike organizacije ter s triletnim časovnim zamikom tudi majhne in srednje družbe, s katerih vrednostnimi papirji se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev. Prav tako direktiva predvideva standarde za enotno poročanje.

Ker bo kmalu mnogo organizacij moralo poročati o svojem trajnostnem poslovanju, se bomo s tem področjem morali spoznati tudi računovodje, ki aktivno sodelujemo pri pripravi letnih poročil. Zato bomo v prispevku predstavili pregled literature s tega področja, ozadja in zgodovino potreb po trajnostnem poročanju. Prav tako bomo predstavili pravne podlage, kot so direktive, smernice in standardi, ki so trenutno na voljo in jih organizacije lahko uporabijo pri poročanju. Predstavili bomo prizadevanje EU o enotnih Evropskih standardih trajnostnega poročanja, ki so bili v javni obravnavi do 8. avgusta 2022. Ker Evropski standardi trajnostnega poročanja še niso stopili v veljavo, bomo predstavili bolj uveljavljene GRI standarde, kateri so osnova za poročanje organizacij.

2 Pregled literature

ESG kratica se v zadnjih letih povezuje s trajnostjo in trajnostnim poročanje in pomeni poročanje o okoljskih, družbenih in upravljavskih vidikih (ang. Enviroment Social Govenrance). Informacije o okoljskih, družbenih in upravljavskih vidikih so tradicionalno veljale za nefinančne, nepomembne in niso dobro zajete v tržne mehanizme glede na pogostost in pojavnost finančnih informacij (Boerner, 2007). V zadnjem času pa so prav informacije o teh treh vidikih pomembne zaradi dolgoročnega vpliva na naložbene aktivnosti oziroma investiranje ter vpliva na druge deležnike. Zaradi vedno večjega vpliva na okolje, družbena vprašanja in upravljanje, se pomen trajnostnega poročanja povečuje in regulira. ESG poročanje je izraz, ki se pogosto uporablja v finančni sferi in velja za uradno korporativno poročanje zunaj objavljenih računovodskih poročil. Poleg tega se poročanje ESG imenuje tudi s številnimi drugimi imeni, vključno, a ne omejeno na družbeno razkritje organizacij (CSD - corporate social disclosure), korporativno okoljsko poročanje (CER; ang. corporate environmental reporting), poročanje o trojni spodnji črti (TBL - triple bottom line), razkritje družbene odgovornosti organizacij (CSRD - corporate social responsibility disclosure) in poročanje o trajnostnem razvoju organizacije (CS - corporate sustainability) (Buniamin & Ahmad, 2015, str. 10). Pod skupnim imenom korporativno družbeno in okoljsko poročanje (CSER – corporate social and environmental reporting) lahko združimo poročanje o ESG. Poročanje o korporativnem družbenem in okoljskem poročanju - CSER ni nov pojav v računovodski literaturi in je pritegnil veliko pozornosti v akademskih raziskavah v preteklosti (Adams & Evans, 2004; Solomon & Solomon, 2006). Družbeno poročanje organizacij je postalo najzgodnejša korporativna praksa, ki sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja (Matthews, 1997) in se osredotoča na glavna družbena vprašanja, povezana z informacijami o zaposlenih in zaposlitvi (Gray idr., 1995). V naslednjih desetletjih se je fokus selil tudi na okoljsko poročanje, ki je povezano z okoljskimi problemi in izzivi zaradi onesnaževanja na splošno.

Izraz, ki je povezan z ESG poročanjem se nanaša na poročanje o trojni spodnji črti – TBL (ang. Triple bottom line reporting) in ga je predstavil John Elkington leta 1994 (Buniamin & Ahmad, 2015, str. 11) ter strmi k ravnotežju med ekonomskimi, družbenimi in okoljskimi elementi in je poznano tudi kot tri P poročanje (3P – ang. planet, people, profits). Poročanje o enojni spodnji črti, ki se nanaša na finančno poročanje, ni več v ospredju, če naslavljamo tudi trajnostni razvoj organizacij.

V literaturi je znan tudi izraz CSRD poročanje (ang. corporate social responsibility disclosure) in/ali trajnostno poročanje.

Okoljska, družbena vprašanja in vprašanja upravljanja (ESG) so postala glavna poslovna skrb in osrednja pozornost vlagateljev. Področje poročanja ESG je razdrobljeno, s stotinami standardov poročanja, ki nimajo skupnega okvira za navodila glede razkritja organizacij. ESG razkritja organizacij se zelo razlikujejo in vlagatelji se pritožujejo, da nimajo primerljivih informacij, koristnih za odločanje, ki jih potrebujejo za pravilno upoštevanje ESG izzivov pri svojih naložbenih odločitvah (Davies idr., 2020).

Driessen (2021, str. 3) ugotavlja, da so pretekle empirične raziskave pokazale, da so se mnoge organizacije zavezale k uporabi trajnostnih načel ESG zaradi doseganja trajnostne konkurenčne prednosti in preprečitve tveganja ugleda, zato je posledično nastala pobuda za standardizacijo informacij o trajnostnem razvoju za delničarje in druge ključne deležnike na trgu tudi v okviru EU.

V Slovenski literaturi zasledimo članek o trajnostnem poročanju podjetij že v letu 2012, ki je raziskoval trajnostno poročanje podjetij, vendar je takrat le malo podjetij desetina podjetij poročala o družbenih vidikih, manj pa o okoljskih. V zadnjem desetletju se je poročanje izboljšalo, tudi zaradi obvezne uvedbe poročanja za velike in javne organizacije, vendar raziskava na tem področju še ni opravljena.

3 Ozadje prizadevanj za trajnostno poslovanje

Voditelji držav in vlad ter visoki predstavniki so septembra 2015 na sedežu Organizacije združenih narodov v New Yorku ob sedemdeseti obletnici organizacije, sprejeli deklaracijo o svetovnih ciljih trajnostnega razvoja. (Agenda 2030, 2020)

V deklaracijo so zapisali: «Odločeni smo, da bomo do leta 2030 odpravili revščino in lakoto po vsem svetu, se spopadli z neenakostjo znotraj držav in med njimi, oblikovali miroljubno, pravično in vključujočo družbo, varovali človekove pravice, spodbujali enakost med spoloma in krepili vlogo žensk in deklic ter trajno zaščitili Zemljo in njene naravne vire. Prav tako smo odločeni, da bomo oblikovali razmere za vzdržno, vključujočo in trajnostno gospodarsko rast, blaginjo in dostojno zaposlitev za vse, pri tem pa upoštevali različne stopnje razvoja in zmožnosti posameznih držav.« (Agenda 2030, 2020)

Zelo velike obljube, ki se le počasi uresničujejo. Pa vendar je na nas, vsakem posamezniku, da razmisli, kje lahko doda svoj prispevek k trajnostnemu razvoju, ki lahko temelji le na trajnostnem poslovanju.

Agendo 2030 za trajnostni razvoj je leta 2015 sprejelo 193 članic OZN. Vključuje 17 ciljev trajnostnega razvoja, ki naj jim sledijo posamezne države in organizacije³.

Slika 1: Cilji trajnostnega razvoja 2030

Vir: Amnesty International Slovenije, 2022

Podrobnejšo opredelitev ciljev iz Agende 2030 predstavljamo v nadaljevanju (Sloga platforma, 2022).

Če pogledamo zgoraj predstavljene cilje, lahko zaključimo, da bodo v posameznih državah, kakor tudi v organizacijah, zasledovani različni cilji glede na dejavnost in poslovanje oziroma poslovni model. V povezavi z zastavljanjem ciljev izpostavljamo, da je ključno njihovo spremljanje in merjenje.

4 Pravne podlage poročanja o trajnostnem poslovanju

Zelo pomemben korak k obveznemu standardiziranemu poročanju o trajnosti je sprejetje direktive 2014/95 EU (NFRD), ki jo je Evropski parlament sprejel leta 2013. Direktiva je začela veljati 6. decembra 2014. Organizacije, ki so zavezane k poročanju, so prvič poročale leta 2018 za poslovno leto 2017 (Evropska komisija, 2014).

Direktiva pravi, da morajo organizacije, ki so subjekti javnega interesa in imajo povprečno število zaposlenih na dan bilance stanja večje od 500, v poslovno poročilo vključiti tudi izjavo o nefinančnem poslovanju. Ta mora vključevati bistvene informacije o okoljskih, družbenih in upravljavskih vidikih (ESG). Vsebovati mora tudi vsebine, ki se nanašajo na spoštovanje človekovih pravic ter vsebine v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanjem, in vključuje (Evropska komisija, 2014):

• kratek opis poslovnega modela organizacije,
• opis politike organizacije glede poročanja ESG,
• rezultate teh politik,
• glavna tveganja v zvezi z ESG, ki so povezana z dejavnostmi organizacije,
• ključne nefinančne kazalnike uspešnosti, pomembnih za posamezne dejavnosti.

Ker direktiva organizacijam omogoča precejšnjo prožnost pri poročanju, saj lahko ustrezne informacije razkrijejo na način, ki ga ocenijo kot najkoristnejšega, vključno z ločenim poročilom, so bile s strani Evropske komisije pripravljene neobvezujoče smernice o metodologiji za poročanje o nefinančnih informacijah (Evropska komisija, 2017). Namen teh smernic je pomagati organizacijam pri razkrivanju kakovostnih, ustreznih, koristnih, skladnih in primerljivejših nefinančnih informacij (povezanih z okolijskimi, družbenimi vprašanji ter vprašanji upravljanja) na način, ki spodbuja odporno in trajnostno rast ter zaposlovanje in hkrati zagotavlja zainteresiranim stranem preglednost (Evropska komisija, 2017). Neobvezujoče smernice Evropske komisije o metodologiji za poročanje o nefinančnih informacijah so bile objavljene v letu 2017.

Ker so omenjene smernice neobvezujoče, so se vzporedno razvijali standardi različnih strokovnih združenj za trajnostno poročanje. S tem pa ni zagotovljena primerljivost med poročili organizacij, kar bega in lahko tudi zavaja (Vezjak, 2022, str. 180).

V praksi so se zelo uveljavili standardi Mednarodne neodvisne organizacije za standarde (GRI) (ang. Global Reporting Initiative). Mednarodna organizacija je prve smernice izdala že leta 2000, jih pozneje večkrat prenovila in preoblikovala v standarde, zadnjič leta 2021 (GRI Universal Standards) (Vezjak, B., 2022).

Organizacije lahko uporabljajo tudi druge standarde, ki so jih sprejeli:

• Odbor za trajnostne računovodske standarde (SASB – ang. Sustainability Accounting Standards Board),
• Delovna skupina za finančna razkritja, povezana s podnebjem (TCFD – ang. Task Force on Climate-Related Financial Disclosures),
• Odbor za standarde razkritja ogljika (CDSB – ang. Carbon Disclosure Standards Board),
• Mednarodni svet za integrirano poročanje (IIRC – ang. International Integrated Reporting Council).

Organizacije torej lahko uporabljajo splošno sprejete kakovostne okvire poročanja delno ali v celoti. Organizacije se lahko opirajo na mednarodne okvire, okvire EU ali nacionalne okvire, pri čemer opredelijo uporabljen okvir ali okvire.

Kljub sprejeti direktivi Evropskega parlamenta, nezavezujočim smernicam o poročanju nefinančnih informacij in standardom poročanja različnih strokovnih združenj je pri poročanju o trajnostnem poslovanju ostalo veliko problemov, kot so:

• vrzeli v podatkih,
• pomanjkanje primerljivosti,
• doslednosti,
• standardizacije,
• zanesljivosti in
• dostopnosti podatkov.

Zaradi zgoraj omenjenih pomanjkljivosti pri poročanju je, v skladu z evropskim zelenim dogovorom (ang. European Green Deal), Evropska komisija dne 21. aprila 2021 sprejela predlog Direktive o trajnostnem kooperativnem poročanju (CSRD) (Evropska komisija, 2021).

Glavne novosti direktive so (Evropska komisija, 2021):

• zavezanci: poročale bodo vse velike organizacije ter s triletnim časovnim zamikom tudi majhne in srednje družbe, s katerih vrednostnimi papirji se trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev,
• obvezno revidiranje trajnostnih poročil,
• natančnejša opredelitev informacij, ki jih bodo organizacije poročale,
• organizacije bodo poročale v skladu z obveznimi standardi EU, ki se nanašajo na trajnostno poročanje,
• trajnostna poročila bodo dostopna samo v digitalni in strojno berljivi obliki.

Poslovno poročilo organizacij bo zajemalo informacije o politikah za zagotavljanje trajnostnega poslovanja, vplivov na strategijo delovanja in pozitivnih vplivih na okolje, kar naj bi okrepilo zaupanje med organizacijami in družbo (Kunšek, 2021).

Predvsem zaradi predvidene zahteve po poročanju v skladu z obveznimi standardi EU je Evropska komisija pristopila k oblikovanju Evropskih standardov o trajnostnem poročanju (ESRS) (ang. European Sustainability Reporting Standards). Evropska komisija je nalog dodelila Evropski svetovalni skupini za računovodsko poročanje (European Financial Reporting Advisory Group – EFRAG), ki je objavila prvi osnutek standardov in povabila strokovno javnost k razpravi, ki je bila odprta do 8. avgusta 2022. Pri pripravi enotnih in obveznih standardov za trajnostno poročanje sodeluje tudi GRI.

V nadaljevanju bomo na kratko predstavili zgradbo osnutka standardov ESRS, kakor tudi standarde GRI, ki jih nekatere organizacije že uporabljajo pri poročanju o trajnostnem poslovanju.

5 Evropski standardi o trajnostnem poročanju (ESRS)

Predloga CSRD navaja seznam informacij o trajnosti, ki jih morajo zajemati ESRS. Številni elementi informacij na tem seznamu bi veljali za vse trajnostne vsebine – opredeljene tudi kot trajnostne teme, podteme ali celo podteme v osnutkih za razpravo. Zato je zgradba osnutka standardov zasnovana tako, da (European Financial Reporting Advisory Group – EFRAG, 2022):

• organizacije poročajo o ustreznih razkritjih, ki obravnavajo vprašanja trajnosti, kot zahteva predlog CSRD;
• spodbujajo največjo možno primerljivosti med sektorji, hkrati pa zagotavljajo ustrezen prostor in ravnovesje med sektorsko diagnostičnimi in sektorsko specifičnimi informacijami;
• omogoča lažjo navigacijo po sporočenih informacijah.

Po tem pristopu so standardi organizirani po kategorijah, ki se medsebojno dopolnjujejo. Obstajajo tri kategorije standardov (European Financial Reporting Advisory Group – EFRAG, 2022):

a. Medsektorski standardi zajemajo splošne določbe, ki veljajo za poročanje o trajnosti v skladu s CSRD. Vključujejo načela, ki jim morajo slediti tematski standardi (neodvisni od sektorja in specifični za sektor). Predpisujejo zahteve po razkritju v zvezi s politikami, cilji, ukrepi, akcijskimi načrti, viri za vse vsebine trajnosti, da se zagotovi doslednost teh vidikov v vseh ESRS (ESRS 1). Zahteve glede razkritja trajnosti (opredeljene v ESRS 2), se nanašajo na to:

• kako organizacija izpolnjuje zahteve ESRS,
• kako je trajnost vgrajena v poslovno strategijo organizacije in
• kako je predstavljen poslovni model in njegovo upravljanje in
• kako organizacija prepoznava in upravlja svoje glavne trajnostne vplive, tveganja in priložnosti.

Ti vidiki bodo prečni za vse trajnostne vsebine, kot je opredeljeno v CSRD (od tod tudi ime "medsektorski" standardi). Povezane zahteve po razkritju ustrezajo stebrom poročanja o upravljanju, strategiji in obvladovanju tveganja.

b. Tematski standardi pokrivajo posebno trajnostno temo, kot so zahteve po razkritju v zvezi s trajnostnimi vplivi, tveganji in priložnostmi, ki se štejejo za pomembne za vse organizacije, ne glede na sektorje, v katerih delujejo. Takšne zahteve po razkritju dopolnjujejo tiste, ki jih predpisujejo medsektorski standardi, in zajemajo informacije, o katerih je treba poročati in so politike, cilje, ukrepe in akcijske načrte, vire, ki jih je organizacija sprejela za določeno trajnostno temo ali podtemo, kot tudi ustrezne metrike merjenja uspešnosti za vsako trajnostno temo ali podtemo.

c. Zgradba ESRS predvideva pripravo sektorsko specifičnih standardov, ki niso vključeni v trenutno javno razpravo. Takšni standardi bodo predpisovali zahteve po razkritju, namenjene pripravi informacij v zvezi s trajnostnimi tveganji, vplivi in ​​priložnostmi, ki se štejejo za pomembne za vse organizacije, ki delujejo v določenem sektorju. Takšne zahteve po razkritju dopolnjujejo tiste, ki jih predpisujejo medsektorski standardi in tematski (sektorsko neodvisni) standardi ter določajo dodatne informacije, o katerih je treba poročati o politikah, ciljih, ukrepih in akcijskih načrtih ter virih, ki jih je organizacija sprejela za določeno trajnostno zadevo, kot tudi na ustrezne metrike merjenja uspešnosti.

Vse tri kategorije standardov bodo organizirale poročanje informacij na način, ki bo spodbujal ustreznost in primerljivost (med sektorji in znotraj sektorjev), hkrati pa bo prijazen bralcu oz. uporabniku. Predpisujejo tudi, kako morajo biti obvezne informacije, ki izhajajo iz vseh drugih ESRS, organizirane in predstavljene v Poslovnem poročilu.

Trenutni osnutek ESRS zajema 13 standardov, ki so razdeljeni na dva medsektorska in več tematskih standardov, kot prikazuje slika 2 (EY, 2022).

Glede na to, da imamo ta trenutek samo osnutek ESRS, ki še nima pripravljenih sektorsko specifičnih standardov, bomo v nadaljevanju na kratko predstavili Standarde GRI, ki so uveljavljeni in njihovi začetki segajo že v leto 2000. Prav tako pa GRI sodeluje pri oblikovanju ESRS in pričakuje se lahko, da se bodo določene vsebine iz že obstoječih Standardov GRI prenesle v obvezne standarde ESRS. Tako bo za organizacije, ki so že začele poročati v skladu s Standardi GRI, prehod na ESRS bistveno lažj

Slika 2: Evropski standardi o trajnostnem poročanju - osnutek

Vir: Grabljevec, 2022

5.1 Standardi GRI

Standardi GRI (GRI, 2021) so modularni sistem, sestavljen iz treh serij standardov, ki se uporabljajo skupaj: univerzalni standardi, sektorski standardi in tematski standardi.

Organizacije lahko uporabijo standarde GRI za pripravo trajnostnega poročila v celoti ali pa uporabijo izbrane standarde ali dele njihove vsebine za poročanje informacij za določene uporabnike ali namene, kot je nap. poročanje o vplivih podnebnih sprememb na njihove vlagatelje in potrošnike.

5.2 Struktura standardov GRI

Standardi GRI so modularni sistem, ki obsega tri področja (GRI, 2021):

• univerzalni standardi GRI,
• sektor GRI Standardi in
• tematski standardi GRI.

Vsak standard se začne s podrobno razlago, kako ga uporabljati. Standardi vsebujejo razkritja, ki zagotavljajo strukturirana sredstva za organizacijo, ki poroča informacij o sebi in svojih učinkih.

Slika 3: Struktura standardov GRI

Vir:GRI, 2021

5.3 Univerzalni standardi GRI

Univerzalni standardi GRI veljajo za vse organizacije, in so sestavljeni iz (GRI, 2021):

• GRI 1: Temelji 2021 (GRI 1) opisuje namen standardov GRI, pojasnjuje kritične koncepte, in pojasnjuje, kako uporabljati standarde.
• GRI 2: Splošna razkritja 2021 (GRI 2) vsebujejo razkritja v zvezi s podrobnostmi o organizacijski strukturi in praksi poročanja. Ti dajejo vpogled v profil in obseg organizacije ter pomoč pri zagotavljanju konteksta za razumevanje vplivov organizacije.
• GRI 3: Materialne teme 2021 (GRI 3) pojasnjuje korake, s katerimi lahko organizacija določi najpomembnejše teme glede na njegove vplive, materialne teme in opisuje, kako se pri tem uporabljajo sektorski standardi.

5.4 Sektorski standardi GRI

Sektorski standardi GRI (GRI, 2021) nameravajo povečati kakovost, popolnost in doslednost poročanja organizacije. Standardi bodo razviti za 40 sektorjev, začenši s tistimi z največjim vplivom, kot sta olje in plin, kmetijstvo, ribogojstvo in ribištvo.

Standardi navajajo teme, ki bodo verjetno pomembne za večino organizacij v določenem sektorju in navajajo ustrezna razkritja za poročanje o teh temah. Če je veljavni sektorski standard na voljo, ga je organizacija dolžna uporabljati pri poročanju.

5.5 Tematski standardi GRI

Tematski standardi GRI vsebujejo razkritja za zagotavljanje informacije o temah. Primeri vključujejo standarde za odpadke, varnost in zdravje pri delu ter davke. Vsak standard vključuje pregled teme in razkritja, specifično temo in predstavitev obvladovanja s tem povezane vplive. Organizacija izbere tiste tematske standarde, ki ustrezajo gradivu teme, ki jih določi in jih uporablja za poročanje.

Iz vsebine opisanih standardov GRI je zaznati veliko podobnost v zasnovi osnutka ESRS, kar zagotovo izhaja iz dejstva, da tudi GRI sodeluje pri oblikovanju ESRG.

5.6 Postopek poročanja

Temelj trajnostnega poročanja je, da organizacija opredeli in prednostno razvrstiti svoje vplive na gospodarstvo, okolje in ljudi – da bodo pregledni glede njihove vplive.

GRI 1 je izhodišče za poročanje vseh organizacij, ki poročanju v skladu s standard GRI, saj določa ključne koncepte in načela ter navaja zahteve za poročanje v skladu s standardi GRI.

Tabela 1: Tematski standardi GRI

Vir: Grabljevec, 2022

5.7 Prepoznavanje in ocenjevanje vplivov

Prepoznavanje vplivov in ocenjevanje njihovega pomena na trajnostno poslovanje je del vsakodnevne dejavnosti organizacije, ki se razlikuje glede na njene posebne okoliščine in sektor v katerem deluje. Sektorski standardi so na tej točki v pomoč, saj opisujejo značilnosti sektorja in hkrati opisujejo osnove vplive na trajnostno poslovanje, ki se pojavljajo v posameznem sektorju. Teme in vplivi, navedeni v sektorskih standardih zagotavljajo dragoceno sredstvo za identifikacijo vplivov organizacije. Organizacija mora upoštevati opisane vplive in se odločite, ali ti vplivi velja tudi zanjo. Razumevanje konteksta organizacije je ključni dejavnik pri ugotavljanju in ocenjevanju pomena vplivov na trajnostno poslovanje.

GRI 2 pomaga pri tem procesu z določanjem razkritij v podrobnosti za različne vidike dejavnosti organizacije (prakse poročanja, upravljanje).

GRI 3 korak za korakom pojasnjuje, kako identificirati in oceniti vplive skupaj z njihovo pomembnostjo.

5.8 Določitev snovnih tem – tematski standardi GRI

Ko je organizacija ocenila pomembnost svojih vplivov na trajnostno poslovanje, se mora odločiti, o katerih vplivih bo poročala. Pri tem pomaga združevanje tem in priporoča se, da organizacija začne ta postopek. Združevanje vplivov na teme (kot so "voda in odpadne vode" ali "otrok delo') olajša določanje pomembnosti, saj s tem nakazuje, katere teme so najbolj pomembne za dejavnost organizacije. GRI 3 vsebuje napotke po korakih, kako organizirati pomembne teme. Za poročanje v skladu s Standardi GRI mora organizacija dokumentirati proces, s katerim je določila svoje pomembne teme, in razkritja v GRI 3 to olajšajo.

Ponovno so sektorski standardi del procesa določanje snovnih tem. Organizacija bi morala testirati svoj izbor pomembnih tem v primerjavi s temami v veljavnih sektorskih standardih. To pomaga organizaciji zagotoviti, da ni spregledal nobene teme, ki je verjetno pomembno za sektor. Če je primeren sektorski standard na voljo, potem ga je organizacija dolžna uporabiti pri poročanju v skladu z GRI standardi. Uporaba sektorskih standardov ni nadomestek za določanje snovnih tem, temveč pripomoček. Vendar mora organizacija še vedno upoštevati svoje specifične okoliščine pri izbiri pomembnih tem.

5.9 Poročanje o razkritjih

Organizacija, ki je določila svoje pomembne teme, mora zbrati ustrezne podatke za poročanje za vsako temo. Teme na seznamu sektorskih standardov opredeljujejo posebna razkritja iz opredeljenih tematskih standardov za poročanje o temi s strani organizacije v sektorju. Kjer je ustrezno, so dodatna razkritja, specifična za sektor vključena.

Razkritja v tematskih standardih določajo informacije, ki jih je treba zbrati za poročanje v skladu standardom GRI. Skupaj z razkritji iz GRI 2 in GRI 3 zagotavljajo strukturiran način sporočanja teh informacij.

5.10 Poročanje v skladu z GRI

Standardi GRI omogočajo organizaciji poročanje informacij na način, ki zajema vse njihove najpomembnejše vplive na gospodarstvo, okolje in ljudi, oz. osredotočiti le na specifične teme, kot so podnebne spremembe oz. otroško delo.

GRI priporoča poročanje v skladu z GRI Standardi. Po tem pristopu poroča organizacija o vseh svojih pomembnih temah in povezanih vplivih ter o tem, kako upravlja te teme. Ta pristop poročanja zagotavlja celovito sliko o najpomembnejših vplivih v organizaciji na gospodarstvo, okolje in ljudi.

Če pa organizacija ne more izpolniti nekaterih od zahteve za poročanje v skladu z GRI Standardi ali želi sporočiti samo določene informacije za posebne namene, na primer pri skladnosti z regulativnimi zahtevami, v tem primeru lahko uporabi izbrane standarde GRI ali dele njihove vsebine ter se v poročilu sklicuje samo na posamezne standarde GRI.

6 Zaključek

Poročanje o trajnostnem poslovanju postaja vedno bolj pomemben del letnih poročil. V prispevku smo predstavili, da se krog obveznih zavezancev po poročanju veča. Hkrati z večanjem zavezancev za poročanje pa postaja enotnost poročanja veliko bolj pomembna, da bodo organizacije med seboj primerljive. Ravno zaradi tega je Evropska komisija pristopila k oblikovanju Evropskih standardov o trajnostnem poročanju (ESRS). Pripravljen je osnutek teh standardov in pričakujemo lahko, da po zaključku javne razprave, strokovna komisija nadaljuje delo na enotnih standardih in nam kmalu predstavi standard, ki jih bomo morali uporabljati, če bomo zavezani trajnostnemu poročanju.

Po našem mnenju sistematično poročanje privede do večjega zavedanja o trajnostnem poslovanju. Če redno spremljamo določne kazalnike, kot so npr. ogljični odtis, poraba pitne vode, poraba različnih oblik energije, poraba papirja, izpusti v okolje in podobno bomo svoj napredek pri trajnostnem poslovanju lahko spremljali in sprejemali ustrezne ukrepe, da ga izboljšamo. Če zaključimo z najpogosteje uporabljeno definicijo trajnostnega razvoja Svetovne komisije za okolje in razvoj (predstavljena že v uvodu prispevka), ki je razvoj, ki zadovoljuje trenutne potrebe, ne da bi pri tem ogrožal zadovoljevanje potreb prihodnjih generacij.

7 Literatura in viri

1. Adams, C., & Evans, R. (2004). Accountability, completeness, credibility and the audit expectations gap. The Journal of Corporate Citizenship, 17, 97–115.
2. Agenda 2030. (2020). Uresničevanje Agende 2030 | GOV.SI. Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/uresnicevanje-agende-2030/
3. Amnesty International Slovenije. (2022, oktober 2). Ciljev trajnostnega razvoja. http://www.globalni-cilji.si/. http://www.globalni-cilji.si/
4. Belz, F., & Bilharz, M. (2005). Nachhaltiger Konsum: Zentrale Herausforderung für moderne Verbraucherpolitik ; Verbundforschungsprojekt „Nachhaltiger Konsum und Verbraucherpolitik im 21. Jahrhundert“. Techn. Univ. München, Professur für Betriebswirtschaftslehre, Brau- und Lebensmittelindustrie.
5. Boerner, H. (2007). Your company’s ESG-environmental, social, and governance factors are mattering more now to institutional investors. Corporate Finance Review, 12(2), 40.
6. Buniamin, S., & Ahmad, N. N. N. (2015). An integrative perspective of environmental, social and governance (ESG) reporting: A conceptual paper. 8.
7. Davies, P. A., Dudek, P. M., & Wyatt, K. S. (2020). Recent Developments in ESG Reporting. V D. C. Esty & T. Cort (Ur.), Values at Work (str. 161–179). Springer International Publishing. https://doi.org/10.1007/978-3-030-55613-6_11
8. Driessen, M. (2021). Sustainable Finance: An Overview of ESG in the Financial Markets. V D. Busch, G. Ferrarini, & S. Grünewald (Ur.), Sustainable Finance in Europe (str. 329–350). Springer International Publishing. https://doi.org/10.1007/978-3-030-71834-3_10
9. European Financial Reporting Advisory Group – EFRAG. (2022). Draft European Sustainability Reporting Standards. EFRAG. https://tnfd.global/resource/draft-european-sustainability-reporting-standards/
10. Evropska komisija. (2014). Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. Oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin Besedilo velja za EGP. EUR-LEX. http://data.europa.eu/eli/dir/2014/95/oj/slv
11. Evropska komisija. (2017). Sporočilo Komisije – Smernice za nefinančno poročanje (metodologija za poročanje o nefinančnih informacijah). EUR-LEX.
12. Evropska komisija. (2021). Predlog direktive evropskega parlamenta in sveta o spremembi direktive 2013/34/EU, Direktive 2004/905/ES, Direktive 2006/43/ES in Uredbe (EU) št. 53772014 glede poročanja podjetij o trajnosti. EUR-LEX.
13. EY. (2022). European Sustainability Reporting Standards (ESRS). EY. https://assets.ey.com/content/dam/ey-sites/ey-com/en_gl/topics/assurance/assurance-pdfs/ey-sustainability-development.pdf?download
14. Grabljevec, P. (2022). POSLOVNO POROČILO PODJETJA S TRAJNOSTNEGA VIDIKA: ANALIZA IN PRIMERJAVA POROČIL VELIKIH SLOVENSKIH PODJETIJ.
15. Gray, R., Kouhy, R., & Lavers, S. (1995). Corporate social and environmental reporting: A review of the literature and a longitudinal study of UK disclosure. Accounting, Auditing & Accountability Journal, 8(2), 47–77.
16. GRI. (2021). GRI - GRI Standards English Language. https://www.globalreporting.org/how-to-use-the-gri-standards/gri-standards-english-language/
17. Kunšek, M. (2021, december 29). Trajnostno poročanje – kmalu obvezni element letnega poročila. FinD-INFO. https://www.findinfo.si/medijsko-sredisce/v-srediscu/290415
18. Matthews, M. R. (1997). wenty-five years of social and environmental accounting research: Is there a silver jubilee to celebrate? Accounting, Auditing & Accountability Journal, 10(4), 481–531.
19. Raghavan, K. (2022). ESG Reporting Impact on Accounting, Finance. The Journal of Global Awareness, 3(1), 1–16. https://doi.org/10.24073/jga/3/01/09
20. Sloga platforma. (2022, oktober 2). Globalni cilji. http://www.globalni-cilji.si/.
21. Solomon, J. F., & Solomon, A. (2006). Private social, ethical and environmental disclosure. Accounting, Auditing & Accountability Journal, 19(4), 564–591. https://doi.org/10.1108/09513570610679137
22. The World Commission on Economic Development. (1987). Our common future. Oxford University Press.
23. Vezjak, B., B. (2022). Trajnostno poročanje: Priročnik za organizacije (Let. 2022). Uradni list Republike Slovenije.

Opombe:

¹ mag. Darinka Kamenšek, dekanja Visoke šole za računovodstvo in finance

² Doc. dr. Mojca Gornjak je doktorica znanosti s področja poslovnih ved in docentka ekonomskih ved na Visoki šoli za računovodstvo in Mednarodni fakulteti za družene in socialne študije. Ima pridobljeno licenco za borzno posrednico.

³ Celotno besedilo je dostopno na: https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/uresnicevanje-agende-2030/ (26.7.2022)

⁴ ob priznavanju, da je najpomembnejši mednarodni medvladni okvir za pogajanja o boju proti podnebnim spremembam na svetovni ravni Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja