TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2103/2014 z dne 15. 10. 2014 in sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu št. P 128/2013 z dne 9. 1. 2014 se razveljavita in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje.   Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3268/2013 z dne 7. 5. 2014 in sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu št. P 117/2011 z dne 26. 8. 2013 se zavrne.

Razlastitev po 69. členu Ustave je prisilen odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist na način in po postopku, ki je predpisan z zakonom. Zaradi resnosti posega v lastninsko pravico na nepremičnini Ustava določa vsebinske in formalne pogoje, pod katerimi je tak poseg dopusten.    Odškodnina po 69. členu Ustave pomeni denarno nadomestilo (odmeno) za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist, ki ga je treba razločevati od pojma odškodnine po splošnih določbah odškodninskega prava.   Odločitev sodišč, ki je zavarovala položaj nasprotne stranke kot razlastitvenega upravičenca tako, da je ugotovila obstoj služnosti postavitve, upravljanja in vzdrževanja električnih vodov (v javno korist) po pravilih stvarnega prava zgolj na podlagi dejstva njenega nemotenega več kot dvajsetletnega izvrševanja, ne da bi pri tem upoštevala, da je položaj pritožnic ustavno varovan – ne le v okviru 33. člena Ustave, ampak glede na okoliščine obravnavanega primera tudi v okviru 69. člena Ustave (razlastitev), prekomerno posega v pravico pritožnic do zasebne lastnine.    Zgolj to, da Zakon o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe ni omogočal razlastitvenemu zavezancu, da sproži postopek določitve odmene, in ni urejal posebnega odškodninskega varstva zaradi protipravnega ravnanja razlastitvenega upravičenca, ni izključevalo možnosti v sodnem postopku uveljaviti odškodninski zahtevek po splošnih določbah odškodninskega prava zaradi opustitve dolžnega ravnanja.   Izključitev možnosti, da razlastitveni zavezanec sproži razlastitveni postopek in tako doseže tudi določitev odmene, zato sama zase ni omejujoča za učinkovito uveljavljanje zahtevka po splošnih načelih odškodninskega prava pred sodiščem in s tem za uresničevanje pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.   Ker odmena ni bila predmet odškodninskega spora, stališče sodišč o zastaranju odškodninskega zahtevka ne pomeni, da bi z zastaranjem pritožnice izgubile možnost uveljaviti pravico do odmene, ki jo zagotavlja 69. člen Ustave, še preden bi jo imele možnost uveljaviti.   Okoliščina trajajočega protipravnega stanja sama zase ne more utemeljiti, da je z vidika 33. člena Ustave nedopustno zožujoč učinek stališča sodišč o začetku in izteku teka zastaralnega roka za odškodninski zahtevek po splošnih načelih odškodninskega prava.