TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

 

Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. V primerih, ko ni podan nobeden od razlogov za preganjanje iz ZAzil, pride sicer lahko v poštev določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki ureja humanitarni azil. Vendar pa v konkretnem primeru konflikt, v katerega je prišel tožnik v izvorni državi z neznanimi osebami in vse ostale okoliščine primera, vključno z osebnim stanjem tožnika, sodišču ne vzbujajo pomisleka, da bi tožena stranka morala natančneje presojati pogoje za morebitno dodelitev azila iz humanitarnih razlogov, kar pa tožnik tudi ni uveljavljal. Če prosilec za azil v postopku navaja argumente, ki očitno ne spadajo v okvir pogojev za priznanje azila po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil, to ne pomeni, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka, ampak je treba v takem primeru uporabiti določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja na področju prava beguncev ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAzil bodisi Ženevske konvencije, razen kolikor konkretno teoretično stališče avtorja ne izhaja izključno iz uveljavljenih metod jezikovne, sistematične teleološke in logične razlage predpisov, načela učinkovitega varstva pravic in pravil Dunajske konvencije o pogodbenem pravu. Tožena stranka si lahko pri natančnejšem opredeljevanju materialno-pravnih pojmov azilnega prava pomaga tudi z objavljenimi usmeritvami Visokega komisariata Združenih narodov za begunce oziroma sklepi Izvršnega odbora Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Ta institucija je bila namreč ustanovljen s strani Organizacije združenih narodov, v okviru katere je bila tudi sprejeta Ženevska konvencija. Iz Statuta Visokega komisariata Združenih narodov za begunce in Resolucije Organizacije združenih narodov 428 (V) z dne 14. 12. 1950 namreč izhaja težnja po sodelovanju med državami in Visokim komisariatom Združenih narodov za begunce, določene pa so tudi posebne odgovornosti te mednarodne institucije na področju zaščite beguncev in tudi nadzorne naloge v zvezi z uporabo pravil o zaščiti beguncev. Sodelovanje med pristojnimi organi odločanja in Visokim komisariatom za begunce pa je vzpostavljeno tudi v Ženevski konvenciji (35. člen in II. poglavje Protokola k Ženevski konvenciji) ter v ZAzil (določilo 9. in 10. člena ZAzil). Tožena stranka pa si lahko pomaga tudi s prevladujočo oziroma ustaljeno sodno prakso držav članic Evropske unije, ker je azilno pravo v procesu harmonizacije znotraj članic Evropske unije. V vsakem primeru pa mora biti takšno uporabljeno stališče v upravni odločbi tudi ustrezno dokumentirano, vključno z navedbo ustreznega citata. (V konkretnem primeru ne gre za delo "Zakon o statusu begunca", ampak za "Pravo o statusu begunca"). Kadar tožena stranka z ustreznimi metodami razlage opredeli, kaj pomeni pojem preganjanja v smislu ZAzil in navede, kaj je tožnik izpovedal v upravnem postopku, potem mora obrazložitev zajeti tudi konkretno subsumcijo ugotovljenih dejstev na zakonski dejanski stan v zvezi z opredelitvijo preganjanja, ne pa da je obrazložitev sestavljena iz treh ločenih delov, v katerih je najprej povzetek izpovedi prosilca za azil, temu sledi navedba materialnega prava, na koncu pa gola ugotovitev, da prosilcu za azil očitno ne grozi preganjanje.