IZREK
Tretja poved prvega odstavka 78. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – ZKP) se razveljavi, kolikor se nanaša na primere, ko je domnevno žaljiva izjava usmerjena osebno zoper sodnika oziroma senat, pred katerim je bila dana oziroma ki je pristojen odločiti o vlogi, ki jo vsebuje.
Druga poved 130. člena Zakona o kazenskem postopku se razveljavi, kolikor se nanaša na možnost spremembe denarne kazni, izrečene po prvem odstavku 78. člena tega zakona, v kazen zapora.
Če v primeru iz 1. točke tega izreka sodnik oziroma predsednik senata oceni, da so izpolnjeni pogoji za kaznovanje, poda predlog za kaznovanje, ki se obravnava kot novo vložena zadeva in se dodeli drugemu sodniku v skladu s splošnimi pravili Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/2000, 113/2000, 62/01, 88/01, 102/01, 22/02, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08, 117/08, 22/10, 48/11 in 15/15) o dodeljevanju zadev sodnikom. O kaznovanju po 78. členu Zakona o kazenskem postopku odloči sodnik posameznik, ki mu je zadeva po teh pravilih dodeljena.
Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. I K 19641/2012 z dne 24. 6. 2013 se razveljavita in zadeva se vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.
EVIDENČNI STAVEK
V položaju, ko sodnik odloča o kaznovanju udeleženca postopka po prvem odstavku 78. člena Zakona o kazenskem postopku zaradi žalitve, ki je namenjena temu sodniku osebno, je videz nepristranskosti sodišča okrnjen do te mere, da ni več mogoče govoriti o nepristranskem sojenju v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave.
Možnost sodišča, da v postopku odločanja o kaznovanju po 78. členu Zakona o kazenskem postopku izreče denarno kazen, ki se lahko na podlagi 130. člena Zakona o kazenskem postopku nadomesti s kaznijo do 73 dni zapora, pomeni možnost tako hudega posega države v pravice posameznikov, da bi morala biti dejanje in sankcija opredeljena v skladu z jamstvi 28. člena Ustave, izrekanje sankcije pa bi moralo biti predvideno v samostojnem postopku, v katerem bi bila zagotovljena vsa ustavna procesna jamstva kazenskega postopka iz 27. in 29. člena Ustave.
Nepristranskost je treba zagotoviti tako pri sprejemanju dejanskih kot tudi pravnih odločitev.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.