TFL Vsebine / TFLGlasnik

Družbena omrežja spreminjajo svet. Korenito so predrugačila način medsebojnega povezovanja svojih uporabnic in komunikacije med njimi, pa tudi način dostopa do ter izmenjave informacij. Te transformacije delujejo kot dvorezen meč. Družbena omrežja igrajo pomembno vlogo pri povezovanju in medsebojni podpori med (prej) družbeno izoliranimi posamezniki, ponujajo možnost neposrednega obveščanja o sicer pogosto spregledanih ali prikritih dogodkih (npr. kršitvah človekovih pravic na konfliktnih območjih) in omogočajo povezovanje aktivističnih skupin ter organizacijo demonstracij, dobrodelnih akcij in ozaveščanja o najrazličnejših družbenih problemih. A romantične sanje o internetu kot brezmejnemu polju izmenjave informacij, pluralizma, horizontalnega povezovanja in samoregulacije s strani uporabnikov, ki so zaznamovale devetdeseta leta prejšnjega stoletja,[¹] se razblinjajo v privatizaciji in monopolizaciji svetovnega spleta s strani korporacij. Vloga družbenih omrežij pri širjenju misinformacij in dezinformacij, teorij zarot, kršitev avtorskih pravic, skupin odmeva (angl. echo chambers), sovražnega govora, nadlegovanja, ustrahovanja in izsiljevanja ter drugih problematičnih pojavov prav tako spodbuja debate o neustreznosti trenutne regulacije tega področja.

Omenjeni negativni pojavi so do neke mere povezani z algoritemsko strukturo družbenih omrežij, ki želijo uporabnike čim dlje zadržati na svojih platformah in jim prikazovati ciljane oglase. Družbena omrežja uporabnicam prikazujejo predvsem objave, ki bi jih utegnile pritegniti ter se skladati z njihovimi nazori in prepričanji.[²] Ta malo reguliran vidik družbenih omrežij je pogosto povezovan z vse večjo polarizacijo v družbi ter vse bolj ostro in žaljivo retoriko. Tudi pri nas se v zadnjih letih srečujemo z vse nižjo ravnjo izražanja politikov in drugih javnih oseb – seveda pa tudi slehernikov – na družbenih omrežjih. Zdi se, da žaljivo izražanje prepogosto nadomešča argumente, tradicionalni mediji pa tovrstnemu izražanju namenjajo veliko pozornosti ter ga s tem razširjajo daleč prek platform družbenih omrežij. Tudi slovenska sodišča se vse pogosteje srečujejo s primeri žaljivega izražanja na družbenih omrežjih in ga občasno celo prepoznajo kot specifičen način izražanja, lasten tem omrežjem.[³] Seveda pa sodišča, soočena s težko nalogo tehtanja med pravicami dveh strank (npr. svobodo izražanja na eni ter osebnostno pravico na drugi strani), ne uberejo vedno tovrstne poti.[⁴] Zdi se, da vloga in pomen družbenih omrežij v sodnem odločanju še nista povsem konsolidirana. Problematika neprimernega izražanja na družbenih omrežjih pa zagotovo presega golo vprašanje pravno dopustnega izražanja, saj so njegove družbene posledice široke in zaskrbljujoče.[⁵] A prav z družbenimi omrežji povezana pravna vprašanja, sploh tista, ki se dotikajo svobode izražanja in njene zlorabe na njihovih platformah, terjajo temeljit razmislek ter regulatorne odzive.

Gospodarske družbe, ki ponujajo družbena omrežja, namreč ne odločajo le o vsebini, ki je prikazana posameznim uporabnikom, v skladu z lastnimi pravili odločajo tudi o odstranjevanju neprimernih vsebin.[⁶] Moderacija vsebin na družbenih omrežij je potrebna, saj veliko število uporabnikov po vsem svetu na njihove platforme nalaga velikanske količine vsebin, ki jim tam (in nikjer drugje) ni mesto (npr. posnetki spolne zlorabe otrok in odraslih, podobe nasilja, razširjanje teroristične propagande in ekstremizma, poveličevanje prehranskih motenj in samomora). A moderacija vsebin, ki jo družbena omrežja zagotavljajo s pomočjo umetne in človeške inteligence, prepogosto privede do kontroverznih odločitev (npr. Facebookova odstranitev Willendorfske Venere zaradi kršitev takratnih pravil platforme o prikazovanju golote).[⁷] Tovrstne afere izpostavljajo problematiko zasebnega nadzora nad javno dostopnimi vsebinami in posledice, ki jih ima ta za družbo kot celoto.

Družbena omrežja ne odstranjujejo le vsebin, ki predstavljajo (potencialne) kršitve pravnih določb posameznih držav, temveč tudi vsebine, ki jih kot nedovoljene določijo same; do neke mere pa gre pri določanju specifičnih vsebin kot nedovoljenih za samoregulacijo v sodelovanju z državami in njihovimi organizacijami, v našem prostoru EU.[⁸] Tu se odpira vprašanje, ali je prepustitev odločitve o tem, ali so določene vsebine (potencialno) nezakonite, družbenim omrežjem, prava pot za naslovitev problema problematičnih vsebin na njihovih platformah. Zakonodajne rešitve, kot je nemški zakon, poznan pod imenom NetzDG, ki od družbenih omrežij zahtevajo izvajanje nadzora in odstranjevanje domnevno nezakonitih vsebin v razmeroma kratkih časovnih rokih, so pogosto kritizirane, saj utegnejo spodbuditi preventivno odstranjevanje vsebin, ki pravno niso problematične, in s tem dušenje svobodne razprave.[⁹] Nekoliko drugačen poskus državnega urejanja izražanja na spletnih omrežjih pripravlja Poljska, ki namerava uveljaviti državni nadzor nad procesi moderacije vsebin.[¹⁰] Predlagana zakonodaja, ki naj bi naslovila problem dezinformacij in kršitev pravic na družbenih omrežij, predvideva ustanovitev posebnega telesa (Sveta za svobodo govora), ki bo bdelo nad pravočasnim odstranjevanjem dezinformacij ter kršitvami svobode izražanja s strani družbenih omrežij, z možnostjo sodnega varstva. Tudi tovrstni pristopi niso imuni na kritike, saj zbuja politično odločanje o verodostojnosti in primernosti informacij nelagodje in spomin na polpreteklo preteklost. Ker je rešitev zaenkrat šele predlagana, njenih učinkov in izvajanja v tem trenutku še ni mogoče analizirati.

V večini držav članic EU, tudi v Sloveniji, pa je uveljavljen sistem, ki od ponudnika storitev gostiteljstva ne zahteva nadzora in preventivnega ravnanja, temveč zgolj odstranitev ali onemogočenje dostopa do vsebin s strani ponudnika, takoj ko mu protipravnost postane znana.[¹¹] Obstoječa zakonodaja temelji na Direktivi o elektronskem poslovanju, ki je stara več kot 20 let in je v določeni meri izgubila stik z razvojem digitalnih tehnologij. Evropska komisija je prav zato decembra 2020 predlagala Akt o digitalnih storitvah, ki bo naslovil nekatere pomanjkljivosti obstoječe ureditve.^[12] Končna oblika predlagane ureditve še ni znana, že vnaprej pa se oglašajo njeni kritiki.[¹³] Težko je učinkovito regulirati kompleksne pojave, povezane z družbenimi omrežji, kot so npr. razširjanje misinformacij in dezinformacij, velika pojavnost sovražnega govora ter mnogih drugih problematičnih vsebin. EU je zagotovo akterka, ki bo določala smer razvoja regulacije in soočanja s temi fenomeni v našem prostoru. A kot kažeta prej omenjena primera Nemčije in Poljske, si posamezne države članice na področju regulacije vsebin na družbenih omrežjih utirajo svojo pot.

Če sta zakonodaja in praksa v zahodnih državah članicah pogosto predmet razprav, saj so doživete kot gonilna sila na omenjenem področju, pristopi k njegovemu urejanju v državah srednje in vzhodne Evrope navadno požanjejo manj zanimanja. Primerjalno-pravni ekskurz v pravno urejanje vsebin na družbenih omrežjih zagotovo pripomore k boljšemu razumevanju obstoječih ureditev ter bodočih trendov v EU in širše. Inštitut za primerjalno pravo Ferenc Mádl skuša s pobudo za raziskovanje pravne ureditve moderacije vsebin ter misinformacij in dezinformacij na družbenih omrežjih spodbuditi poglobljeno študijo obstoječega stanja zakonodaje ter njenega preučevanja v državah srednje in vzhodne Evrope. S povezovanjem pravnih strokovnjakov iz teh držav, ki ni nujno omejeno na države članice EU, ter spodbujanjem dialoga med njimi, je omogočen slikovit vpogled v uveljavljene zakonodajne prakse ter smeri njihovega razvoja. V trenutni politični klimi v EU je vpogled v razmišljanje uveljavljenih pravnikov iz vzhodno- in srednjeevropskega prostora zagotovo pomemben prispevek k razumevanju debat, ki utegnejo zaznamovati prihodnja leta. Vprašanja moderacije vsebin na spletnih omrežjih niso le pomembna pravna, temveč tudi politična vprašanja. Zahvaljujoč projektu srednjeevropske mreže inštituta Ferenc Mádl bodo zainteresiranim bralcem dostopne študije obstoječe regulacije družbenih omrežij v vzhodno- in srednjeevropskih državah v angleškem jeziku. Projekt bo torej omogočil, da se širše občinstvo seznani z obstoječo ureditvijo in prihodnjimi trendi na tem področju. Prav tako bo pripomogel k debati o zasledovanju krhkega ravnotežja med svobodo izražanja ter zagotavljanja varnega in vključujočega interneta.

Nadzor nad vsebinami, ki dosegajo uporabnike spletnih storitev, ni nikoli vrednostno nevtralen. Do moderacij vsebin, ki jih izvajajo družbena omrežja, smo lahko upravičeno skeptični: kot akterje na trgu jih zanimajo predvsem dobički. Nedavna razkritja žvižgačke Frances Haugen, ki je spregovorila o neetičnih praksah Facebooka in Instagrama, so zgolj še en signal, da koncentrirajo družbena omrežja veliko moči s potencialno škodljivimi posledicami za družbo.[¹⁴] Samoregulacija zagotovo ni ustrezna rešitev težav, povezanih z veliko koncentracijo moči v podjetjih, ki navidezno brezplačno ponujajo storitve družbenih omrežij. Seveda pa ostajajo odprta tudi mnoga druga vprašanja, npr. ali lahko zaupamo državam in njihovim organizacijam, da so zmožne zagotoviti učinkovito in primerno regulacijo tako enormnih in kompleksnih sistemov; kako zagotoviti demokratično urejanje družbenih omrežij ter v te procese vključiti uporabnike teh storitev; kako vzpostaviti izmuzljivo ravnovesje med svobodo izražanja in drugimi človekovimi pravicami … Glede na to, da so kakovostne in verodostojne informacije ter argumentirane strpne razprave predpogoj demokratične družbe, se tem vprašanjem v prihodnosti ne bo mogoče izogniti.

---

[¹] John Perry Barlow: A Declaration of the Independence of Cyberspace, v: Electronic Frontier Foundation, 1996; <https://www.eff.org/cyberspace-independence> (30. 11. 2021).

[²] Aleš Rozehnal: The Role of Social Media in Shaping Society, v: M. Wielec: The Impact of Digital Platforms and Social Media on the Freedom of Expression and Pluralism. Ferenc Mádl Institute of Comparative Law, 2021, str. 217–276.

[³] Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 75/2019, 6. februar 2020. Glej tudi Ana Jereb: Žaljive objave na družbenih omrežjih kot moderni izziv sodišč: so lahko tudi všečki protipravni?, v: Pravni Letopis 2020, 2020, str. 175–199.

[⁴] Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 22/2021, 1. september 2021.

[⁵] Problem seveda ni nov, precej razburjenja je npr. povzročil fenomen Zlovenija. Glej Mojca M. Plesničar in Pika Šarf: ‘This Web Page Should Not Exist’: A Case Study of Online Shaming in Slovenia, v: D. Trottier, Rashid Gabdulhakov in Qian Huang (ur.): Introducing Vigilant Audiences. Open Book Publishers, 2020, str. 188–213.

[⁶] Še posebej problematična je lahko v tem kontekstu praksa t. i. shadowbaninga, pri kateri objave uporabnika niso izbrisane, a jih družbena omrežja ne prikazujejo preostalim uporabnikom. András Koltay: The Regulation of Social Media Platforms in Hungary, v: M. Wielec (ur.): The Impact of Digital Platforms and Social Media on the Freedom of Expression and Pluralism. Ferenc Mádl Institute of Comparative Law, 2021, str. 92–93.

[⁷] Frederik Stjernfelt in Anne Mette Lauritzen: Facebook’s Handbook of Content Removal, v: F. Stjernfelt in A. Mette Lauritzen (ur.): Your Post Has Been Removed: Tech Giants and Freedom of Speech. Springer International Publishing, 2020, str. 115–137.

[⁸] European Commission: The EU Code of Conduct on Countering Illegal Hate Speech Online; <https://ec.europa.eu/info/policies/justice-and-fundamental-rights/combatting-discrimination/racism-and-xenophobia/eu-code-conduct-countering-illegal-hate-speech-online_en> (1. 3. 2021); European Commission: Code of Practice on Disinformation; <https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/code-practice-disinformation> (1. 3. 2021).

[⁹] Victor Claussen: Fighting Hate Speech and Fake News. The Network Enforcement Act (NetzDG) in Germany in the Context of European Legislation, v: Media Laws, št. 3/2018.

[¹⁰] Marcin Wielec: Censorship on Digital Platforms and Social Media Versus Freedom of Expression and Pluralism: The Perspective of the Republic of Poland, v: M. Wielec (ur.): The Impact of Digital Platforms and Social Media on the Freedom of Expression and Pluralism. Ferenc Mádl Institute of Comparative Law, 2021, str. 40–43.

[¹¹] Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju); Zakon o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT), Uradni list RS št. 96/09 – UPB in nasl..

[¹²] European Commission: The Digital Services Act Package, 2. junij 2020; <https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/digital-services-act-package> (30. 11. 2021).

[¹³] Natali Helberger: The Political Power of Platforms: How Current Attempts to Regulate Misinformation Amplify Opinion Power, v: Digital Journalism 8, št. 6/2020, str. 842–854.

[¹⁴] Dan Milmo: Frances Haugen: ‘I Never Wanted to Be a Whistleblower. But Lives Were in Danger,’ v: The Guardian, 24. oktober 2021; <https://www.theguardian.com/technology/2021/oct/24/frances-haugen-i-never-wanted-to-be-a-whistleblower-but-lives-were-in-danger> (25. 11. 2021).