TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 357/2000 z dne 15. 3. 2001 se ne sprejme.

Iz 22. člena Ustave tudi izhaja, da sodišče vsakogar obravnava enako in da v njegovi zadevi odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Ustavno sodišče po primerjavi obeh priloženih odločb Vrhovnega sodišča, s katerima pritožnica izkazuje neutemeljeno drugačno odločanje v njenem primeru, ugotavlja, da ne gre za v bistvenem podobna primera. Izključitev sokrivde oškodovanih delavcev v domnevno analognih primerih, na katere se sklicuje, temelji na ugotovljeni kršitvi varnostnih predpisov s strani delodajalca. Prav nasprotno pa v pritožničinem primeru iz razlogov, ki jih sodišče prepričljivo obrazloži, ravnanju delodajalca ni bilo mogoče očitati protipravnosti in zato tudi ne odškodninske odgovornosti. Brez ugotovitve slednje pa se vprašanje t.i. deljene odgovornosti oziroma sokrivde oškodovanca sploh ne postavi. Z vidika oprostitve odškodninske odgovornosti delodajalca se nadaljnja ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, ki ji pritožnica zaradi domnevne napačne razlage še posebej oporeka, izkaže le kot dopolnilni in ne kot odločilni razlog za odločitev. Stališče, izrečeno obiter dictum, pa z vidika kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne more imeti takšnih učinkov, kot jih imajo pravna stališča sodišča, na katerih sodba temelji (ratio decidendi).