TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 6, deveti in deseti odstavek 7. člena, tretja alineja 16. člena, tretji in peti odstavek 19. člena ter del sedmega odstavka 19. člena Zakona o dimnikarskih storitvah (Uradni list RS, št. 68/16), kolikor določa, da minister predpiše časovne normative za posamezne storitve in sklope storitev, niso v neskladju z Ustavo.    Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena in sedmega odstavka 33. člena Zakona o dimnikarskih storitvah se zavrne.   Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 15. člena ter petega, devetega in desetega odstavka 33. člena Zakona o dimnikarskih storitvah se zavrže.

V presoji zakonodajalca je, ali stanje na posameznem področju opravljanja določene gospodarske dejavnosti zahteva javnopravni režim javne službe ali pa za zasledovanje javne koristi zadošča (regulirani) tržni sistem, vendar pa pri tej presoji ni povsem prost, saj mora upoštevati tako nacionalno pravo kot pravo Evropske unije. Zgolj sprememba sistem opravljanja dimnikarskih storitev iz koncesijskega v licenčnega očitno ni v neskladju s pravico iz prvega odstavka 74. člena Ustave.   Ustavno sodišče je presojalo utemeljenost navedb pobudnikov, da Zakon o dimnikarskih storitvah (v nadaljevanju ZDimS) z nalaganjem obveznosti dimnikarskim družbam v licenčnem sistemu nesorazmerno posega v pravico dimnikarskih družb do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.    Ko Ustavno sodišče presoja, ali posamezna ureditev pomeni način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude ali pa gre že za njeno omejitev, upošteva, kako močno predpis oži polje podjetniškega udejstvovanja. Nedvomno gre za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude, če predpis neobičajno intenzivno oži polje podjetniške svobode. Pri določanju pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti gre za določanje načina uresničevanja pravice lahko le tedaj, ko ima pogoj oziroma ukrep stvarno vsebinsko zvezo s konkretno regulirano gospodarsko dejavnostjo; zlasti v primerih, ko zakonodajalec odvrača nevarnosti ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja neke konkretne dejavnosti. Kadar pa zakonodajalec omeji podjetniško svobodo ravnanja zaradi doseganja splošnih javnih ciljev ali ciljev na nekem ločenem področju družbenega življenja, gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave.   Člen 6, deveti in deseti odstavek 7. člena ter tretja alineja 16. člena ZDimS pomenijo določitev načina uresničevanja pravice iz prvega odstavka 74. člena Ustave, za določitev katerega je imel zakonodajalec razumen razlog, zato navedene določbe niso v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave.   Izpodbijana ureditev, ki omejuje cene dimnikarskih storitev (tretji peti odstavka ter del sedmega odstavka 19. člena ZDimS), ki so jih uporabnikom upravičene zaračunati dimnikarske družbe (z določitvijo najvišje dovoljene cene na uro in normativnega števila časovnih enot dela posameznih dimnikarskih storitev ter vključitvijo tudi potnih stroškov v ceno storitev, kadar je uporabnik oddaljen 25 kilometrov ali manj, in nemožnostjo zaračunavanja stroškov porabe časa na poti), pomeni omejitev pogodbene svobode glede bistvene sestavine pogodbenega razmerja, tj. cene dimnikarskih storitev v širšem smislu. Zato izpodbijana ureditev pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Zato je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali za takšno ureditev obstaja javna korist.    Cilj preprečitve hudih motenj na trgu v prehodnem obdobju sicer lahko pomeni javno korist v smislu drugega stavka drugega odstavka 74. člena Ustave. Vendar je po naravi stvari navedeni cilj omejen na prehodno obdobje, ko dimnikarskih družb in dimnikarjev še ni dovolj, kar bi lahko privedlo do hudih motenj na trgu. Ker je prehodno obdobje že preteklo, cilj preprečitve hudih motenj na trgu v prehodnem obdobju v času odločanja Ustavnega sodišča ni več aktualno, zato s tem ciljem ne more več biti izkazana javna korist za omejitev cene dimnikarskih storitev.    S cilji varstva okolja, varovanja zdravja in premoženja, požarne varnosti in energetske učinkovitosti je nedvomno izkazan obstoj javne koristi za določitev zakonske obveznosti uporabnikov, da zagotovijo izvedbo dimnikarskih storitev, ki je zanje obvezna. Zakonodajalec je s tem, ko je vzpostavil obveznost uporabnikov po periodični izvedbi dimnikarskih storitev, v nekaterih primerih tudi štirikrat v kurilni sezoni, ki ni le v korist uporabnika, temveč tudi drugih oseb ter v javnem interesu, lahko utemelji potrebo po posebnem varstvu v smislu javne koristi. Glede na navedeno obstaja upoštevna vez med omejitvijo cene dimnikarskih storitev in navedenimi cilji ter s tem javna korist za omejitev cene dimnikarskih storitev.    Z izpodbijanim zakonom je zakonodajalec pri dimnikarskih storitvah vzpostavil regulirani trg v okviru licenčnega sistema. Zakonodajalec je z vzpostavitvijo obveznosti uporabnikov, da morajo obvezno omogočiti izvedbo dimnikarskih storitev, posegel v tržni mehanizem ponudbe in povpraševanja na način, da je bistveno povečal povpraševanje uporabnikov. Zaradi povečanega povpraševanja na strani uporabnikov, ki ne izvira iz njihove svobodne odločitve, ali želijo izvedbo teh storitev, pa je po presoji Ustavnega sodišča vsaj dopustno, če ne celo nujno, da je zakonodajalec tudi na strani ponudbe dimnikarskih družb posegel v svobodo teh družb pri določanju cene dimnikarskih storitev na način, da je omejil najvišjo ceno dimnikarskih storitev v širšem smislu. S tem je uporabnikom omogočil predvidljivost cen, zato da se jim omogoči izpolnitev njihove zakonske obveznosti zagotoviti izvajanje dimnikarskih storitev. Četudi omejitev cen dimnikarskih storitev (v povezavi s kontrahirno dolžnostjo) lahko povzroči, da dimnikarska družba pri posameznem uporabniku ne ustvari dobička, ustvari nižji dobiček ali v izjemnih primerih ne pokrije stroškov izvedene storitve, pa je bistveno, da na ravni vseh izvedenih storitev pri vseh uporabnikih še vedno omogoča, da svoje poslovanje organizirajo tako, da lahko poslujejo z dobičkom. Ker se število dimnikarskih družb in število dimnikarjev od trenutka uveljavitve izpodbijanih določb vseskozi povečuje, je mogoče logično sklepati, da so najvišje določene cene dimnikarskih storitev v širšem smislu nad stroškovnimi cenami. Ustavno sodišče zato ocenjuje, da je s tehtanjem med cilji (v prevladujočem javnem interesu) na eni strani in intenzivnostjo omejitve cene dimnikarskih storitev v širšem smislu na drugi strani zadoščeno zahtevi po sorazmernosti posega. Tretji in peti odstavek ter del sedmega odstavka 19. člena Zakona o dimnikarskih storitvah zato niso v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave.