TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 3.658,00 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Tudi če bi se razmerje med tožnico kot podizvajalko in toženko kot naročnico vzpostavilo na dan, ko je tožnica na toženko naslovila zadnji zahtevek za plačilo na podlagi 631. člena OZ, je pred vložitvijo predloga za izvršbo, iz katerega izvira ta spor, triletni zastaralni rok že potekel. Že ob naslovitvi poziva je namreč tožnica vedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

Neutemeljene so navedbe, da naj bi tožnica šele tekom tega postopka izvedela za datume zapadlosti bančnih garancij in dejstvo, da jih toženka ne more več unovčiti ter poplačati tožnice, kar naj bi predstavljalo trenutek nastanka škode. Iz pozivov tožnice toženki, naj unovči bančne garancije, zanesljivo izhaja, da je tožnica za obstoj bančnih garancij vedela. Če pa ji določeni podatki v zvezi s temi garancijami (datum zapadlosti) niso bili znani, bi lahko pri toženki opravila konkretne poizvedbe.

Za utemeljitev daljšega zastaralnega roka po 354. členu OZ zgolj tožničine navedbe o domnevnem večmilijonskem okoriščenju toženke ne zadostujejo. Prav tako pa korupcije ne more predstavljati dejstvo neunovčitve bančnih garancij, saj te niso bile izdane na podlagi poslovnega razmerja med bankami in toženko (naročnico), temveč med bankami in izvajalci, ki bi morali nositi breme unovčenja.