TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi zagovornikov obs. M.B. in D.V. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obs. M.B. in D.V. sta dolžna plačati vsak po 250.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Če opis dejanja vključuje tudi ravnanje storilca, ki ni povzročilo posledic v smislu 1. odstavka 133. člena KZ, niso bile kršene te določbe, če je iz opisa vidno, da so bile predpisane posledice povzročene z enim od več opisanih ravnanj.

Kadar je z več ravnanji povzročenih več različnih poškodb, je pogosto nemogoče povedati, katero od ravnanj je povzročilo katero od posledic. V takih primerih zadošča opis dejanj storilca in povzročene poškodbe v celoti.

Ker je sodnik sodil na prvi stopnji pred odločbo Ustavnega sodišča z dne 21.3.2002, opr. št.U-I-92/96, in pred uskladitvijo določb ZKP z določbami 1. odstavka 23. člena Ustave, ki je predpisala posebni izključitveni razlog za psihološko okuženega sodnika s prepovedanimi dokazi v 4.a točki 39. člena ZKP, je bil sodnik lahko izločen iz tega razloga le na podlagi 6. točke 39. člena ZKP.

Stranke ne morejo zahtevati izločitve sodnika na prvi stopnji prvič šele v pritožbi.

Določba o izločitvi nedovoljenih dokazov na podlagi 3. odstavka 83. člena ZKP ne vključuje ovadbe oškodovanca ali policije.

Primerjava pomembnosti obsojenčeve pravice do svobode komunikacije in pravice oškodovanca in njegove družine do zasebnosti, do miru v domačem stanovanju brez telefonskih groženj in nadlegovanja pokaže, da ima pravica oškodovanca brez dvoma prednost pred pravico obsojenca do glasu. V tem primeru zvočno snemanje (s strani oškodovanca)

obsojenčevih groženj ni bil protipraven poseg v njegovo pravico.