TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Drži sicer, da so bila kazniva dejanja, zaradi katerih je bila obsojenka že predkaznovana, storjena v letih 2011 do 2013, kot tudi, da inkriminirani čas kaznivega dejanja v postopku IV K 17543/2016, glede katerega je obtožnica še v fazi vročanja, prav tako datira v obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2013 in da iz poročila PP izhaja, da obsojenka po letu 2015 ni bila več obravnavana pri organih odkrivanja za storitev morebitnega kaznivega dejanja. Vendar pa prvostopno sodišče slednjih okoliščin nikakor ni spregledalo, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Nasprotno, v izpodbijanem sklepu (točka 17) je kronološko povzelo čas izvršitve kaznivih dejanj, ki nedvomno izkazuje, da je obsojenka v navedenem obdobju permanentno izvrševala istovrstna kazniva dejanja in da tudi dve predhodno izrečeni pogojni obsodbi z daljšo preizkusno dobo nista dosegli svojega namena, kar nedvomno dokazuje specifičen način obsojenkinega delovanja v preteklosti in brez dvoma ponuja zanesljiv zaključek o obstoju nevarnosti, da bi obsojenka tovrstna kazniva dejanja lahko ponovila tudi v bodoče.

Prvo sodišče je obsojenkine premoženjske in socialne razmere temeljito proučilo in ob upoštevanju dopisa oškodovanca z dne 4. 11. 2018 tudi prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da s tem, ko se obsojenka ne odziva na dopise oškodovanca, s katerim je bila pozvana k vračilu denarja, kaže na njen izrazito nekritičen odnos do svojega ravnanja, saj ni uresničila niti svojih zatrjevanj o delnem mesečnem odplačilu v višini 50,00 EUR, kar je najmanj, kar bi od pravnomočnosti sodbe dalje lahko samoiniciativno storila in pri tem pravilno izpostavilo, da je obsojenka oškodovanca oškodovala za najmanj 24.199,16 EUR, zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne vzdrži pritožbeni očitek, da se prvostopno sodišče ni opredelilo do uradno izkazanih obsojenkinih premoženjskih razmer v času odločanja, ki jih je bilo dolžno tako, kot narekuje tudi ustaljena sodna praksa, presojati konsistentno, torej tudi v odnosu do vseh ostalih okoliščin, navedenih v devetem odstavku člena 86 KZ-1.