TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper I. točko izreka sklepa Vrhovnega sodišča št. Cp 18/2017 z dne 5. 3. 2018 se ne sprejme.

Ni očitno napačna in s tem samovoljna razlaga zakonske določbe, ki ostaja v okviru njegovih besednih meja in ki je tudi v sozvočju z namenom zakonodajalca. Očitno je namreč, da gre pri tem za razlago, ki jo v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo. Pritožnik zato izpodbijani razlagi neutemeljeno očita očitno napačnost, četudi gre pri tem za razlago, ki ji je Ustavno sodišče enkrat že očitalo prav to. Za zavrnitev pritožnikovega očitka je bistveno, da je enaka razlaga sodišč utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti, s katerimi se je sodišče opredelilo tudi do vseh pomislekov Ustavnega sodišča iz prvotne odločbe. Ker sta sodišči pred spornim priznanjem tujih sodnih odločb v okviru pridržka procesnega javnega reda opravili njihov preizkus z vidika temeljnih jamstev poštenega postopka, pri tem pa sta sprejeli stališča, uglašena s stališči Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice o tem, kdaj je lahko podana kršitev pravice do poštenega postopka, ni utemeljen pritožnikov očitek o kršitvi te pravice (iz 22. člena Ustave oziroma iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin) iz razloga, ker naj bi bil postopek pred tujim sodiščem nepošten. Neutemeljen je pritožnikov očitek o kršitvi pravice do izjave zaradi spremembe odločitve v pritožbenem postopku. Bistveno je, da je bila pritožniku dana možnost vplivati na odločitev pritožbenega sodišča, ki zanj ni pomenila presenečanja, ne le s tem, ko se je imel možnosti izjaviti o spornih vprašanjih na vseh stopnjah sojenja v prvem postopku ter na prvi stopnji v ponovljenem postopku, ampak tudi s tem, ko se je imel o njih končno možnost izjaviti tudi v odgovoru na pritožbo, pa te možnosti, čeprav bi jo lahko, ni v celoti izkoristil.