TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Temeljni namen privilegija zoper samoobtožbo, kot izvira iz četrte alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) je, da se državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane del dokazov zoper samega sebe. Z njim se ohranjata obdolženčeva procesna subjektiviteta in njegovo človekovo dostojanstvo ter s tem pošten postopek. Ko obdolženca organi pregona o privilegiju zoper samoobtožbo poučijo, mu omogočijo, da je povsem pasiven. To pomeni, da obdolžencu ni treba izjaviti ničesar v zvezi s kaznivim dejanjem, ničesar s čimer bi se inkriminiral ali s čimer bi se lahko inkriminiral proti svoji volji. Gre za preprečevanje, da bi obdolženec izpovedal zoper samega sebe, bodisi zaradi prisile, bodisi zaradi neinformiranosti, misleč, da mora tako ravnati.

V konkretni zadevi je ključno vprašanje, ali je bil v času ustavitve A. A. vozila in policijskega postopka sum na obdolženca že osredotočen. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, ali bi morala policija ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, po kateri mora, preden začne od osumljenca zbirati obvestila, osumljencu dati pravni pouk. Vprašanje osredotočenosti suma in z njim povezano priznanje procesnopravne subjektivitete posameznika vselej ostaja dejansko vprašanje vsakega konkretnega primera. To velja tako v (pred)kazenskem kot tudi prekrškovnem postopku. Zakonitost izvajanja policijskih pooblastil je namreč odvisna od tega, ali je bil v trenutku poziva policistov, zoper C. C. za izročitev predmetov sum že osredotočen in prav presoja osredotočenosti suma je pomembna z vidika kršitve privilegija zoper samoobtožbo.