TFL Vsebine / TFLGlasnik

Timon Hren:
V zadnjem času smo priča povečanim prizadevanjem za vpliv politike na sodno odločanje. Kako vidite težavo politizacije sodnega odločanja in način, da sodniki ostanejo neodvisni od vplivov politike?

John Mercer Walker jr.:
Poudariti moram, da ima politika v sodnem sistemu svoje mesto. To mesto je v postopku imenovanja sodnika. V Združenih državah Amerike (ZDA) vse zvezne sodnike imenuje predsednik po nasvetu senata. Ko je sodnik enkrat zaprisežen, pa mora biti zvest pravu, ne politiki. Pravila in etika sodniškega poklica so tisto, kar mora biti merodajno za sodnika, nenazadnje sodnik ob imenovanju zapriseže, da bo spoštoval ustavo in zakone ter sodil v skladu z njimi. Jasno pa je, da je sodnik človek in da v svoje delo vnese izkušnje iz svojega življenja ter prepričanja, ki jih ima. Vendar je mogoče v zadnjih tridesetih letih videti, da prihaja do sprememb. Po mnenju javnosti je sodniško delo bolj politično, kot je bilo v preteklosti. Razlog za to je, da so politiki začeli izide sodnih postopkov vključevati v svoja politična sporočila. Politiki podpirajo določen način sojenja in nasprotujejo drugačnemu načinu sojenja; volilcem tudi obljubljajo, da nekega sodniškega odločanja ne bodo dopuščali, če bodo izvoljeni. Kar se je potem zgodilo, je to, da so ta način dojemanja sodstva prevzeli tudi mediji. Ti poročajo o odmevnem primeru tako, da navajajo ime sodnika ali imena sodnikov sodnega senata, obenem pa tudi, kdo je te sodnike imenoval. Javnost ima tako občutek, da so sodniki politični igralci, čeprav niso in ne bi smeli biti. A tega seveda nihče ne more spremeniti. Medijem pač ni mogoče zaukazati, kako naj poročajo. Tako stvar vidijo tudi politiki. Če je na oblasti liberalna opcija, želi imenovati sodnike, ki so dojemani kot liberalci, in obratno velja za konservativce. To so okviri, v katerih poteka razprava o sodstvu v ZDA.

Sodnik pa mora poskrbeti za to, da ostane neodvisen. Neodvisen od politike, interesnih skupin, lobistov. Sodnik je odgovoren za to, da prouči zadevo in aplicira pravo. To je velik izziv. Seveda je izziv tudi neodvisnost od javne percepcije. Javnost včasih želi, da se sojenje zaključi na določen način. A sodnikova naloga je, da sledi pravu, ne zahtevam javnosti. Ob tem, da morajo biti sodniki neodvisni, je pomembno tudi, da so skromni. Skromni v smislu, da ne stremijo k spreminjanju politik.⁴ Obstajata dva tipa sodniške neodvisnosti: institucionalna neodvisnost in osebna neodvisnost. Prva je upiranje pritiskom drugih dveh vej oblasti, tj. političnih vej oblasti, ko želita s pritiskom doseči določen rezultat. Osebna neodvisnost pa je neodvisnost posameznega sodnika, katerega dolžnost mora biti zaveza pravu, in ne neki politični opciji.

Timon Hren:
Kako gledate na »državljansko dolžnost« sodnikov? Kje je po vašem mnenju meja dopustnosti, da sodnik, ki v svoji okolici vidi nedemokratične procese, na to opozori, čeprav je po drugi strani funkcionar neodvisne veje oblasti in morda ni najbolj primerno, da je najbolj glasen komentator na družbenem omrežju? Kdaj postane nujno, da se sodnik, ki je šolan pravnik in ve več o človekovih pravicah in nadzoru nad oblastjo, oglasi?

John Mercer Walker jr.:
Tudi sodniki so državljani in imajo pravico izraziti svoje mnenje. Verjetno pa je modro, da se sodnik zvečine vzdrži javnega komentiranja. Večina sodnikov, ki jih poznam, nima profila na družbenih omrežjih. Nekateri jih imajo in skušajo z njimi propagirati dobro delo sodne veje oblasti. Izražanje političnih stališč s strani sodnika je problematično z več vidikov. Sodnik namreč zaseda visoko družbeno funkcijo in je zato tudi spoštovan. Delo sodnika pa je takšno, da razsoja v zadevah ljudi, ki se z njim ne strinjajo. Obstaja nevarnost, da bodo mislili, da je sodnik pristranski preprosto zato, ker ima drugačna politična stališča. To je zelo slabo za ugled sodstva v javnosti, saj je velika težava sodstva prav pridobivanje in vzdrževanje spoštovanja javnosti. Le-to je namreč ošibljeno, ko sodniki sodelujejo v političnih razpravah.
V ZDA sodstvo uživa visoko stopnjo javne podpore. A to je rezultat več kot dvestoletnih prizadevanj in ni bilo vedno tako. Vzpostavitev podpore javnosti je na vrhu prioritet večine predsednikov vrhovnih sodišč srednje in vzhodne Evrope. Pogosto menijo, da jim gre dobro, in večino časa to drži. A hkrati menijo, da je težava v tem, kako je to javnosti sporočeno. Mediji preprosto niso naklonjeni sodstvu. Sam menim, da je zadeva malce globlja. Če sodstvo dobro opravlja svoje delo, če so sodniki neodvisni in sistem deluje učinkovito, bo javnost sama od sebe cenila delo sodstva. Pomembno pa je, da se sodstvo, kjer je to potrebno in kjer pravo to predpisuje, postavi za posameznika, in ne na stran države. Če gre za spor, v katerem skuša država doseči določen rezultat, ki pa je v škodo posameznika, je sodnik tisti, ki se mora postaviti za slednjega. To je v nekaterih državah še danes izziv, ki verjetno izhaja iz ostankov komunističnega režima, v katerem je bila vloga države pomembnejša od pravic posameznika. To se danes spreminja, vendar je v delu javnosti še vedno prisotna skepsa, ali bo sodišče ravnalo v korist posameznika, če je v sporu z državo.

Timon Hren:
V tem delu je mogoče pomembna tudi vloga porote, ki v kazenskih zadevah odloča o krivdi. Zdi se mi, da je sodnik v tem primeru razbremenjen pretežnega dela morebitne ogorčenosti javnosti, ki se lahko pojavi, če ne pride do pričakovanega rezultata sojenja, ker dejansko ni on tisti, ki je odločal o krivdi.

John Mercer Walker jr.:
Da, porota je bila uvedena kot neke vrste zaščita pred sodniško samovoljo, torej tudi pred samovoljo oblastnikov. Gre za običajne državljane, ki pridejo na sodišče in poslušajo obravnavo, nato pa odločijo. Ne gre samo za kazenske zadeve, tudi v določenih civilnih zadevah se pojavlja porota. Institut porote pomaga pri tem, da so pravo in zakoni do določene mere ločeni od izvajanja oblasti in državne avtoritete. Menim, da sodnik v ZDA ni tako vsemogočen kot kontinentalni sodnik. To pa zato, ker so odvetniki tisti, ki predstavijo in vodijo zadevo. V adversarnem sistemu odvetniki tekmujejo, kako prepričati sodnika. Sodnik je pasiven in posluša, kar je predstavljeno in rečeno. Kar je predstavljeno, je v rokah strank. V kontinentalnem sistemu pa ima sodnik direktno avtoriteto. V tem sistemu je cilj najdenje resnice, v ameriškem pa zadovoljitev določenega dokaznega standarda.

Timon Hren:
Strinjam se, da je porota dobrodošel institut v kazenskem pravu, a po drugi strani: koliko zadev sploh gre v sojenje v ZDA?

John Mercer Walker jr.:
Zelo malo. Vendar mislim, da to ni težava, temveč preprosto dejstvo. Je nujen predpogoj obstoja sistema, kakršen je. Sodni sistem ne bi vzdržal, če bi vse zadeve šle v sojenje, in ljudje, ki delajo v kazenskem sodnem sistemu, to razumejo. Večina zadev se konča s sporazumom o priznanju krivde. Lahko pa nastane težava, če obdolženec meni, da je nedolžen, ker dejansko ni storil očitanega dejanja, država pa ima drugačno stališče. Po sojenju bo okvir kaznovanja povsem drugačen. Če ti v primeru, da si po sojenju spoznan za krivega, grozi dvajset let zapora, ponujeni pa sta ti dve leti za priznanje, je to s stališča resničnosti priznanja seveda problematično.
Pomembna pa je tudi kakovost pooblaščencev – odvetnikov. Če si zelo bogat in si obtožen kaznivega dejanja, boš verjetno najel zelo dobrega odvetnika. Tako boš dobil najboljši možen dogovor v postopku o priznanju krivde. Če si zelo reven, boš verjetno, če te bodo zastopali »zvezni zagovorniki«,⁵ ki so elitna skupina kazenskih odvetnikov, dobil soliden dogovor. Če pa padeš nekam vmes, obstaja možnost, da boš dobil povprečnega odvetnika, ki ni prav dober. Kakovost mora nadomeščati s kvantiteto, zato se ne more posvetiti primerom, ne more računati visokih cen. Torej obstaja še ena prvina: kakovost zastopanja. To pride do izraza zlasti v primerih, ko je mogoče izreči smrtno kazen. V zadnjem času je na tem področju prišlo do sprememb in izboljšanja.

Timon Hren:
Če vas prav razumem, torej trdite, da obstaja povezava med višino plačila odvetniku in njegovim delom.

John Mercer Walker jr.:
Da, seveda.

¹ ZDA nimajo ministrov, temveč sekretarje. Tudi ministrstva za finance, vsaj s takšnim nazivom, ne; gre za United States Department of the Treasury.

² Zaradi razlik v ureditvi jih na tem mestu naštevam z izvirnimi imeni: Customs Service, Secret Service, Federal Law Enforcement Training Center, Bureau of Alcohol, Tobacco and Firearms, Office of Foreign Assets Control.

³ V izvirniku United States Court of Appeals for the Second Circuit. Gre za višje sodišče, ki obravnava primere iz zveznih držav Connecticut, New York in Vermont.

⁴ Intervjuvanec je v tem delu uporabil izraz »policy changes«. S tem ni mislil na politiko kot družbeni pojav, temveč na (družbene) politike, tj. načine reševanja družbenih vprašanj.

⁵ Gre za shemo v newyorškem sodnem sistemu, kjer je pravna pomoč nudena posameznikom z nizkimi dohodki. Sistem financira Administrative Office of the U.S. Courts, državni organ. Povprečen dohodek zagovornika je 80.869 dolarjev letno. Vir https://www.indeed.com/career/public-defender/salaries/New-York--NY.