TFL Vsebine / TFLGlasnik

Priznan zgodovinar Will Durant je 40 let pisal delo Zgodbe civilizacije, 11 zvezkov, ki obsegajo več kot 13.500 strani. V šestem zvezku takole podaja vpogled v okoliščine in čas reformacije od 13. do 16. stoletja:

Ljudi na visokih položajih so le poredko pripeljali pred sodišče, ne glede na njihove zločine. Krutosti [še posebno do otrok], varanje in korupcija so bile razširjene. Tako navadni ljudje kakor tudi upravniki so bili v osnovi enako podkupljivi. Nespodobnost je cvetela, ... [ljudje] so se pritoževali, da so najsvetejši prazniki minevali v kvartanju, igrah na srečo in svetoskrunstvu. Goljufi, ponarejevalci, tatovi, klateži in berači so polnili ulice čez dan, ponoči pa so se zbirali in uživali v svojih nabirkah na Aveniji čudežev v Parizu, ki so jo tako poimenovali, ker so se berači, ki so se tam čez dan pretvarjali kot pohabljenci, zvečer pokazali čudežno zdravi po vsem telesu. Sodomija je bila pogosta, prostitucija splošna, prešuštvo skoraj univerzalno. Sekta adamitov je v 14. stoletju zagovarjala nudizem in to tudi v javnosti izvajala, dokler je ni zatrla inkvizicija. Opolzke slike so se enako množično tržile kakor danes ... prodajali so jih celo v cerkvah in na svete dneve. Ženske samostane so opisovali kot »svetišča, posvečena kultu Venere«. Samostani so bili popularni kraji za ljubezenske zmenke; tam so bile postavljene trgovinice in prostitutke so vabile svoje kliente ... Pesimizem je pisal polovico poezije tistega časa.²

Ne prav romantično obdobje, kakor si ga včasih napačno predstavljamo. Na ta oder zgodovine, s tem temnim ozadjem, je stopil in v njem živel Primož Trubar. Pravijo, da diamant najbolj zablesti na črni podlagi. Morda bo naveden povzetek tistega časa pomagal prepoznati neverjeten kontrast med kuliso zgodovine in osebnostjo mlinarjevega sina, ki je na koncu iz ne povsem znanih razlogov prevzel priimek matere, in ne očeta (Malnar), ter postal »prvi trobentač (oznanjevalec) «, lat. Primus Truber(us), a ne le v slovenskem, temveč celo v veliko širšem merilu. Ogledali si bomo le nekaj drobcev iz njegovega življenja. Namen teh je, da v kratkem orisu zaznamo zrelost človeka, ki je pogoj za kvalitetno življenje in vpliv na družbo, kakor je vidno pri Trubarju.

Jedro svojega življenja in dela je Trubar sam povzel v prvi izjavi v slovenščini, v svoji prvi slovenski knjigi. S tem se porajata tudi slovenska identiteta in literatura: »Vsem Slovencem milost, mir, usmiljenje in pravo spoznanje Boga po Jezusu Kristusu. Prosim za vas.«³ Trubar primarno in srčno želi to, kar je sam že doživel, namreč da bi »njegovi« Slovenci z branjem Svetega pisma in v razmerju z Jezusom spoznali Boga ter tako doživeli pravo milost, pravi mir in resnično usmiljenje. V žarišču našega iskanja je tako Trubarjev značaj, ki se je izražal v vsakem vidiku njegovega življenja. Pozoren opazovalec Trubarja bo kljub možnemu nestrinjanju z njim v smislu svetovnega nazora vendarle zaznal izjemnega moža, resen opazovalec pa bo hotel svoj značaj oplemenititi s Trubarjevimi potezami.

Britanski zgodovinar Ernle Bradford je v knjigi The Great Siege: Malta 1565, kjer opisuje obleganje Malte, izostril pogled na dogajanje prav v času 16. stoletja s temi besedami: »Življenje v 16. stoletju, ne glede na sloj, iz katerega je človek prihajal, je bilo vprašanje preživetja najmočnejših. Šibki je umrl v otroštvu in le najbolj vzdržljivi ter žilavi so mogli upati, da bodo videli zrela leta … Da bi dosegel takšna leta [v kontekstu 70 let] v fizični kondiciji in z neprizadeto mentalno sposobnostjo, je človek moral biti skoraj nadčloveški.«⁴ Torej, v času, ko je Evropo osvajal Sulejman Veličastni, ko se je rušila fevdalna družba, v času kmečkih uporov, ekonomske krize, kakor Trubar pravi, »velike, dolgotrajne draginje«, ko je razsajala kuga in po ocenah nekaterih pomorila polovico Evrope, je Trubar ne le doživel polnih 78 let, ampak tudi pustil za seboj neizbrisen pečat.

Soočanje z osebnimi stiskami

Družbene razmere so eden od dejavnikov, ki pomagajo osvetliti človekov značaj. Osebne razmere pa dodatno odstrejo zakulisje intimnega življenja, misli in čutenja posameznika. Kar nekajkrat Primož v pismih omenja osebne težave. V času upravljanja Biblijskega zavoda v Urachu (1562) piše: »Moja stara bolezen, šen imenovana,⁵ me je v zadnjih 7 tednih dvakrat položila ter mi pustila hude sledove na obrazu ... Ves sem bolan, poln garij, da ne morem nikamor; vsakomur se gnusim… Rad [bi se] šel za 14 dni kopat v slatino zaradi bolezni garij, kajti takole bolan s hudo oteklimi nogami, garjav, ostuden, nisem za nobeno rabo.«⁶ Podobno piše deset let kasneje: »Vaše milosti in gospostva so iz nekaterih mojih pisem nedvomno zaznala, kako me je Vsemogočni v preteklem letu od maja do decembra zadel s težko, smrtno in dolgotrajno boleznijo, s colica passione ter continua febri⁷… omenjeni bolezni [me] nista hoteli zapustiti, dokler nista udarili v zunanje ude in me tako ohromili v rokah, da pisati ne morem [medtem ko piše to pismo].«⁸ Kasneje omenja finančno stisko zaradi številnih vsakdanjih obiskov, poroke hčere, potrebe po oblačilih za dva sina, stroškov magisterija za enega od teh in da je zaradi tega ter »treh dolgotrajnih smrtnih bolezni mnogo porabil [in] nisem mogel doslej odplačati zgoraj omenjenih dolgov«.⁹ Sočasno je doživljal pregone, smrt v družini (dve ženi, dva otroka), vsakdanje težave pri vzgoji otrok in še več. Ob vsem tem pa celo ohrani smisel za humor – kakor je pisal, da mora Mihaelu Klausu (verjetno zetu) vrniti denar, obresti pa da bo poravnal tri dni po sodnem dnevu.¹⁰

Integriteta

V angleščini imajo izrek: »What you see is what you get« (kar vidiš, dobiš). Trubar je bil tak, »prosojen«, človek resnice. Javno in privatno življenje je bilo zanj eno. Že v času službovanja kot katoliški duhovnik se je držal obljube celibata, čeprav je že bil prepričanja, da to ni biblijska zapoved, in je tudi poučeval tako. Ko pa je prenehal s tem službovanjem, se je poročil.

Drugi vidik integritete je odnos do denarja. Zgodovina je polna ljudi, ki so se »prodali«. Trubar je tudi v tem bil drugačen. Ni imel težav, da bi »polagal račune «, in je bil transparenten v poslovnem in osebnem delu. Natančno je popisoval stroške,¹¹ ohranjal je korespondenco z odgovornimi in prevzel je finančno odgovornost za projekte. Primer je lahko tudi problematičen odnos, kakršnega je imel s Štefanom Konzulom. V pismu Ungnadu piše pritožbo proti Konzulu s specifičnimi primeri in izjavami, na koncu pa pripiše, v »fer« odnosu, naj tudi Konzul odgovori na to pismo s svoje plati, »da rešim svojo čast in da resnica pride na dan«.¹²

Poznavanje stanja in odziv nanj

Kako je bilo v 16. stoletju med Slovenci glede jezika in kulture, je mogoče razbrati iz pisma Adamu Bohoriču le 15 let po izidu obeh prvih slovenskih knjig: »Ne dvomimo, da dobro poznaš in neredko obžaluješ nesrečno kulturno zaostalost naše ožje domovine; saj je prava sramota, kako se vsepovsod šopiri zaničevanje do lepih umetnosti in zanemarjanje duhovne izobrazbe.«¹³ Malo kasneje piše, da bodo verjetno liste iz njegovih knjig uporabljali za zavijanje rib na tržnici. Jasno je, da je pri nas to bil čas neresnega, otročjega odnosa do kulture, kar je razvidno že po tem, da ni bilo niti želje po njej. Čemu bi v teh razmerah sploh vložili kakršen koli trud za tak narod in tak odnos? Trubar je gledal drugače. Apatično stanje, kjer bi drugi obupali in odnehali, je uporabil kot spodbudo, da narodu da, kar potrebuje, čeprav narodu samemu za to ni bilo kaj prida mar.

Enako je bilo z načrti za pisanje. Zdi se, da ga ni dosti motilo, da na raznih področjih ni bil strokovnjak (biblični jeziki, teologija ipd.). Prijel je za delo in dal svoje najboljše, in zaupal je, da bo Bog vse prav uredil, ker je to delal »Bogu na čast in v dobro vsem mladim in neukim ljudem v naši deželi«.¹⁴ Tako je dobrih 200 let pred prvo uradno angleško biblično družbo¹⁵ in skoraj 100 let pred sorodno angleško družbo¹⁶ Trubar s sodelavci v treh letih prevedel, natisnil in poslal v svet okoli 30.000 izvodov knjig v treh pisavah in vsaj treh jezikih. In kakšen je bil cilj? Da bi knjige prišle do Konstantinopla¹⁷ in s tem prinesle biblijsko sporočilo upanja in ljubezni v sredo imperija, ki je prav tedaj osvajal Evropo. Neverjetno!

Iz Trubarjevih pisem je razvidno, da se zaveda stanja v svetu. O teh razmerah premišljuje in povezuje krajevne dogodke s svetovnimi. V prvem ohranjenem pismu Jerneju Holdenriedtu, 20. julija 1553, Trubar govori o vojaških spopadih med Nemci¹⁸ le nekaj dni pred pisanjem in o trenutnih pripravah na bitke v neapeljskem kraljestvu. Njegova opažanja razmer in ocena večjih družbenih, verskih ali političnih premikov so se na koncu večkrat izkazali za pravilne.¹⁹

Odgovornost

Ena od Trubarjevih lastnosti je bila ta, da se ni otepal odgovornosti. V uvodu Abecednika je to jasno razvidno: »Zato sem jaz, ki sem vam Slovencem predpostavljen kot duhovni voditelj, prepisal v to knjižico pomembnejše nauke naše prave vere.«²⁰ Na prvi pogled to morda zveni kot samozavestno postavljanje. Kajti, kdo pa mu je podelil ta položaj? Iz prebiranja drugih del pa postane razvidno, da on ni bil eden izmed teh, ki hvalijo svojo robo, ampak nasprotno, bil je ponižen. In značilnost prave ponižnosti je tudi v tem, da prevzame odgovornost vodstva, ko je ta naložena, ne glede na visoko ceno, ki jo je s tem Trubar plačal.

Bil je odgovoren voditelj tudi v teoloških temah. Tu nastopi kot razumen in tehten mislec. Medtem ko je bila značilnost njegovega časa ekstremna gorečnost v večini verskih krogov, je on imel nastavek zrele osebe. Gorečnost je že imel, toda ne tiste, ki povzroča ogenj, ampak tako, ki daje luč. Njegova teološka uravnovešenost je še danes vzor velikim umom in se niti največjih težav ni izogibal. Bil je človek svojega časa in pod njegovimi vplivi, toda ni bil ujetnik svojega časa in je videl rešitve, ki jih še danes daleč bolj učeni ne zaznajo.

Sodelovanje in povezovanje

Zanimivo je opazovati tudi razmerja, ki jih je imel Trubar v svojih različnih položajih. Kot podrejen je spoštoval oblast, kot voditelj in sodelavec pa je znal živeti in potrpežljivo delati tudi s tistimi, s katerimi se izrazito ni strinjal. Tako je v sodelovanju z Dalmato in Konzulom v obeh Hrvatih videl potrebno pomoč pri zahtevnem delu v Biblijskem zavodu v Urachu, čeprav je imel z obema hude težave, tako glede denarja kakor tudi v osebnih odnosih. Morda so Nemci hitro zaznali prav ta značaj in ga povabili v Kempten, da pomiri protestante raznih struj, ki so imeli med seboj hude težave. Po njegovem prihodu v razne kraje se je dogajalo to, kar je bilo zanj že dolgo značilno – mline so popravili, dolgove poravnali, odnose uredili. Bil je človek miru, zato je bil zmožen sodelovati z ljudmi v raznih krogih. Ko so se cerkvene in politične poti prepletale morda še bolj kot danes, Trubar v odnosih ni manipuliral, ampak je znal naliti čistega vina, obenem pa ostati trezen.

V času hudih nasprotij, tako v politiki kakor tudi v verovanju, je Trubar iskal možnosti za sodelovanje in povezovanje. To ni bilo niti preprosto niti brez posledic, saj ga je večkrat drago stalo. Tako je recimo sodeloval s Hrvati, da bi prišlo biblijsko sporočilo upanja in ljubezni v njihove dežele.²¹ Njihovega teologa Matijo Vlačića je sprejemal prijateljsko, čeprav ga je uradna Luteranska cerkev izobčila. Dopisoval si je z enim najbolj vplivnih evropskih teologov, Henrikom Bullingerjem, čeprav je bilo med njima veliko pomembnih razhajanj. Ne le to, med Bullingerjem in Vergerijem, ki sta oba imela močan vpliv v Evropi, a huda osebna neskladja, je bil mediator in jima je pomagal v njunem odnosu.²² Verjetno ne bi pretiravali, če bi rekli, da je v tej vlogi Trubar iz zakulisja pozitivno vplival na najmočnejše duhovne tokove Evrope tistega časa. In ko je šlo za prevajanje Svetega pisma, je sodeloval tudi s pravoslavci in katoličani, kar je bilo za tiste razmere nekaj nezaslišanega. Zdi se, da je Trubar jasno poznal male in velike razlike med prepričanji in je vedel, da nekaterih tudi nikoli ni možno spraviti med seboj. Toda zaradi tega ni zavrgel vsebin, ki so bile dobre, skupne in v dobro vsem. Ni bil naiven, da bi prezrl bistvene težave in bi po otročje poskušal spraviti v lažen objem vsa, tudi diametralno nasprotna stališča. Nasprotno, poznal je ključne ideje, pravilno ovrednotil nasprotja, obenem pa je videl področja, ki so bila pravilna in skupna, ter iskal sodelovanje v teh. Iz nekaterih njegovih pisem se da razbrati, da ta nastavek ni bil občasno, ampak dolgoletno prizadevanje.²³ Neresnici se je odločno in tudi javno uprl, drugim opcijam pa je dal priložnost za sodelovanje.

Odpuščanje in zvestoba

Koprski papeški tajnik in nato nuncij, Peter Pavel Vergerij, je bil v Trstu najprej Trubarjev sovražnik, po njegovem prestopu v protestantizem pa sta postala sodelavca. Na vrhuncu sodelovanja z Vergerijem je Trubar zapisal: »Vergerij je po Bogu najvplivnejši in najimenitnejši pobudnik tega prevajanja [Svetega pisma v slovenščino].«²⁴ Kasneje pa je Vergerij Trubarju prizadel več krivic, da sta celo prenehala s sodelovanjem. Toda ko je Vergerij umiral, je poleg nekega sorodnika Trubar bil edini, ki je ostajal pri njem, ga tolažil in bodril do konca. Poznavalec svetovnih teoloških razmer, Lindsay Brown, je dobro opisal eno od značilnosti ljudi s kvalitetnim značajem in s tem tudi Trubarja. Namreč, da imajo taki ljudje »neskončno kapaciteto za razočaranja«. S tem je hotel reči, da razočaranja Trubarja niso presenetila, ker je vedel, da vključno z njim nihče nikoli ne doseže večine pričakovanj, niti svojih, kaj šele drugih. Zato je znal živeti s tem, računati s tem, obenem pa vedno znova ponuditi še eno možnost za obnovo odnosov. Trubar je tako lahko resnično odpustil, se pomiril in sodeloval, kjer je to bilo možno, saj je vsak odnos dvosmerna cesta, odvisna od pripravljenosti za mir vseh strank. Njegova zvestoba je bila vidna tako do posameznika kakor tudi do skupnosti, v katerih je bil duhovni voditelj.

Vztrajnost

Že bežen pregled Trubarjevega življenja razkrije množico neuspehov, nasprotovanj in udarcev. Kljub tem bolečinam pa se je vedno znova pobral in šel dalje. Tudi v svojih pridigah govori, da je »Cerkev vselej pod križem«, da je trpljenje del življenja, še posebno za tiste, ki sledijo Jezusu, kakor mu je sledil on sam.²⁵ V svojem uvodu v Psalm 77 ima pouk in tolažbo, kako lahko premišljevanje o Božji moči in njegovi dobroti človeku pomaga v premagovanju težkih trenutkov, preizkušenj, žalosti in drugih stisk. Ta Trubarjeva spodbuda pa ni bila le lep teoretični nagovor ali »pozitivizem«, ampak razkrivanje lastnega soočanja s pritiski, bolečinami in trpečim prenašanjem življenja. Trubar je s tem dal lasten primer, kako je bolečina pomemben del oblikovanja človekovega značaja. Ne glede na že omenjene težke razmere tistega časa in kljub izzivom družinskega življenja je vztrajal, čeprav se je bojeval tudi z obupom, kar je v pismih tudi iskreno povedal: »Prav često sem res sit življenja.«²⁶

Danes, v času »CGI« herojev, je Trubarjev zgled prava poživitev.

Ljubezen do svojega in spoštovanje do drugih narodov

Del Trubarjevega značaja se izraža tudi v njegovem odnosu do lastnega naroda. Med ekstremi, ki so v vsaki družbi, nacionalizmom na eni strani in zaničevanjem lastnega naroda na drugi, je Trubar poznal slabosti Slovencev,²⁷ vendar jih je iskreno ljubil, in še danes se sliši njegov nagovor: »ljubi Slovenci«. Prvi je, ki narod na »sončni strani Alp« poimenuje (»Vsem Slovencem …«) in označi, kje živi: »v deželi Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, na Krasu, v Istri ali slovenski mejni krajini«.²⁸ Pridigal je v slovenščini, in to v času, ko so bili v primerjavi z latinščino jeziki narodov drugorazredni in so tudi nemščina, angleščina ter drugi narodni jeziki skoraj sočasno imeli podobne težave »identitete« in uveljavitve. Trubar piše, kako je »pridigal v slovenskem jeziku, pogosto vzdihoval in prosil Boga, naj se zaradi posvečenja svojega imena in rasti božjega kraljestva usmili tudi našega ubogega, preprostega slovenskega ljudstva ter mu tako, kakor drugim narodom, podari veliko milost in srečo, da piše in bere v svojem jeziku, da bi se Sveto pismo in tudi druge dobre krščanske knjige lahko prav prevedle ter natisnile v slovenskem in hrvaškem jeziku«.²⁹ Kakor je že v tem navedku vidno, a ne le tu, Trubar ni imel zadržkov ohranjati tudi druge jezike. Ljubiti svoj narod in jezik, obenem pa delati za napredek drugih narodov in jezikov, to za Trubarja ni bilo v nasprotju med seboj ali v tekmi ali izdajstvo lastnega naroda. Zanj je to znamenje zrelosti.

Odnos do mladih

Neka njegova značilnost pa dodatno izstopa, namreč njegov odnos do mladih. Zavzemal se je za njihovo splošno izobrazbo, najprej na nižji ravni, za vse družbene sloje, in ne le za dečke, ampak tudi za deklice, kar takrat ni bilo običajno. Na višji ravni izobrazbe se je zavzemal za denarni sklad v Tübingenu, »Tifernov zavod«, ki naj bi kranjskim pridigarjem omogočal študij na tamkajšnji univerzi. Nekatere mlade študente je tudi osebno podpiral, delno tudi tako, da so nekaj časa stanovali pri njem. Jurija Dalmatina je s svojo družino celo vzel s seboj v Nemčijo. Za Trubarja novi rod ni bil konkurenca, ki bi jo bilo treba premagati ali se ji dokazovati. To ni bila brezplačna ali poceni delovna sila, da bi jo izkoriščal. Zanj so to bili sodelavci in ljudje, v katere je vlagal, da bi oni postali uspešni. V enem od pisem imamo tak primer. V njem naproša za finančno podporo Juriju Dalmatinu, zagovarja njegove stroške in prosi za več, ker Dalmatin potrebuje denar za magisterij, Trubar pa mu tokrat ne more posoditi, saj mora pomagati tudi drugim študentom s Kranjskega in iz raznih krajev po Nemčiji.³⁰ Nekateri od teh študentov v Tübingenu so, kakor je videti, imeli tako pristen odnos s Trubarjem, da so pri njem celo hranili svoj denar in mu posojali, ko Trubar sam ni imel dovolj za družino. Potem ni čudno, da so profesorji v Tübingenu naročili, naj se Trubarjevega pogreba udeležijo tudi študenti te prestižne univerze. Morda prav ta slika razmerja, ki mu danes rečemo »coaching «, najbolje povzame ta Trubarjev odnos: da nekdo, ki v mladem vidi potencial, tega poišče, povabi, se zanj žrtvuje, ga vzame pod svoje okrilje, osebno spoznava, ga bodri in potiska do skrajnih, a zdravih meja njegovih zmožnosti. Na koncu pa je njegov največji spodbujevalec, ki se mu ni težko umakniti iz soja žarometov v pozabo, ker je na sceno prišel nov talent, za katerim gre svet. To je bil Trubar – ponovno, 500 let pred svojim časom.

Sklep

Ko potujem po svetu in govorim s tujimi strokovnjaki, opažam, kako ti Trubarja cenijo. Toda zanimivo je, kaj pri tem izpostavljajo. Ne toliko njegove dosežke. Govorijo predvsem o njegovem značaju. To je izjemno! Na Trubarjevem pogrebu je govoril Jakob Andreae, znamenit nemški teolog, in pravijo, da je nekaj ur povzemal življenje svojega prijatelja. Japonski strokovnjak za slovansko lingvistiko, dr. Motoki Nomachi, mi je v dopisovanju, po izidu Katekizma v sodobni slovenščini leta 2009, izrazil svoje občutje z besedami: »Ali se zavedate, koga imate? « To je Japonec, ki je prvo slovensko knjigo prebral v izvirniku (v gotici!) in je ob izdaji prevoda v sodobno slovenščino izrazil veliko veselje nad tem, ker mu je bilo branje v izvirniku, kakor je napisal, »malo težko«. Dr. Gregg R. Allison, znan ameriški poznavalec časa reformacije, je v Rimu pred nekaj leti izjavil, da bi ameriški strokovnjaki morali spoznati Trubarja. Eden vidnih ljudi v svetovnem merilu za iste teme, Lindsay Brown iz Velike Britanije, je v osebnem pogovoru navdušeno povedal, da bi »ves svet moral spoznati Trubarja«. Ko sem ga vprašal, zakaj tako misli, je skoraj presenečeno rekel: »Ker je njegov značaj neprimerljiv vzor tega, kako lahko ljudje živimo v osebnem in skupnem življenju. « Barbel Hartman, ki je do nedavnega vodila zavod v Bad Urachu, kjer je Trubar s sodelavci vodil prvi Biblijski zavod na svetu, je kolegu podala osebno mnenje o Trubarju. Menila je, da je on »prvi in največji Evropejec«. Ko smo pred leti vodili skupino učiteljev na ekskurzijo Trubarjevega foruma »Po Trubarjevih stopinjah«, smo v Rothenburgu ob reki Tauber obiskali tudi mestni arhiv. Sredi ogleda me je upraviteljica arhiva povlekla na stran in mi rekla: »Veste, vaš Trubar mi je veliko bolj všeč ko naš Luther.« Presenečeno sem pogledal in jo vprašal: »Kako to?« Mirno je odgovorila: »Le poglejte njegov značaj.«

Začetna misel Trubarjeve prve knjige, ki je v Rašici na Trubarjevi domačiji na steni spominske hiše zapisana v zlatih črkah, je želja, vabilo in molitev, da bi vsi Slovenci po Jezusu spoznali Boga. Sklepni del iste knjige pa opisuje rezultat te želje, namreč zrelega človeka, ki ima zrel značaj in trajne »dobre navade«, kakor petim takim reče Trubar. Zanj to ni bila literarna, jezikovna, teoretična, filozofska ali celo verska razprava. Zanj je bilo to navodilo za življenje posameznika in posledično vsega naroda.

Zrel značaj je kakor dobra sladica, ki ne nastane slučajno. Nekdo mora imeti znanje, spretnost, pravo mero in prave sestavine ‒ toliko moke, sladkorja, jajc, masla, soli itd. ‒ potem pa peči ustrezno dolgo na ustrezni temperaturi. Noben drug recept ne da enakega rezultata in enake sladice. To velja za posameznika in družbo. Za dobro državo so potrebne tri take sestavine: dobro vodstvo, dobri zakoni in dobro ljudstvo. Če ena od teh sestavin ni dobra, se pojavijo težave, vse pa se začne doma, pri posamezniku.

Trubar je to, o čemer je pisal, dejansko doživel in iz dneva v dan sam živel. Zato je rezultat njegove »peke« tako čudovita »sladica«, če uporabimo to preprosto prispodobo. Recept njegovega življenja še po več kot pol tisočletja navdušuje svet. Njegov značaj je kakor diamant v prvi prispodobi, ki je prav v najtemnejših časih prišel do izraza. Toda čeprav je nekaterim bil v napoto (še pozno v 20. stoletju ime Primož ni bilo zaželeno v okolici Rašice) – kakor sam piše: »Moje ime je v Rimu že tako znano in zasovraženo kakor ime pokojnega Lutra,«³¹ – je vztrajal in se ni oziral na okoliščine. On je primer prave reformacije – preobrazbe srca in uma zaradi Jezusa in njegove besede, posredovane v Bibliji, kjer je rezultat zrel človek, ki pušča dobre sledi še pol tisočletja kasneje. On je klic k zrelosti tako Slovencem kakor tudi drugim v svetu – njegove lastnosti, ki se vidijo v delu, odnosih, željah, moralnosti, financah, načinu sodelovanja, družini, vztrajnosti, veri in še v čem, so do danes vzor. Je to možno? Slovenec, ki živi in obstane sredi krutega sveta, z resnimi osebnimi težavami, v težkih časih 16. stoletja, naredi nepozaben vtis in stoji še danes? V Sloveniji smo upravičeno ponosni na takega predstavnika svoje zgodovine. Toda ali bomo le govorili in občudovali njegova dela in značaj, ali pa ga bomo v zrelosti posnemali, ko vendar radi pravimo, da je »oče slovenskega naroda«?

¹ Mag. Benjamin Hlastan, rojen v Trbovljah, je študiral na Medicinski fakulteti v Ljubljani in biblijske jezike ter apologetiko v ZDA, kjer je magistriral na teološki fakulteti.
Deluje kot protestantski duhovnik v Slovenj Gradcu, kjer živi z ženo, s katero imata 7 otrok.

² Will Durant: The Story of Civilization VI – The Reformation. New York, Simon and Shuster, 1957), str. 72 (lasten prevod).

³ Katekizem (1550), v sodobni knjižni slovenščini. Slovenj Gradec, Združenje Trubarjev forum, 2009, str. 13.

⁴ Ernle Dusgate Selby Bradford, The Great Siege: Malta 1565 (London: Penguin Books, 1964), 30 (lasten prevod).

⁵ To je akutna bakterijska kožna infekcija. Običajni simptomi so visoka temperatura, močan glavobol, bruhanje in razne bolečine – ta infekcija se lahko ponavlja. 5 To je akutna bakterijska kožna infekcija. Običajni simptomi so visoka temperatura, močan glavobol, bruhanje in razne bolečine – ta infekcija se lahko ponavlja.

⁶ Joštu Gallenbergu idr., 10. februar 1562.

⁷ Gre za visoko temperaturo, ki traja dlje časa, in za hude težave s črevesjem, ki povzročajo bruhanje in zaprtje.

⁸ Kranjskemu deželnemu glavarju idr., 16. januar 1572.

⁹ Prav tam, 5. maj 1575.

¹⁰ Prav tam.

¹¹ Na primer račun za pot iz Ljubljane v Urach, 3.–9. september 1561, ali stroški Biblijskega zavoda v Urachu, avgust 1560–4. april 1562. Jože Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, Listina 5 in 6.

¹² Pismo Ivanu Ungnadu, 4. november 1561.

¹³ 1. avgust 1565.

¹⁴ Katekizem, 13.

¹⁵ Naval and Military Bible Society, 1779.

¹⁶ Society for the Propagation of the Gospel in New England. Znana tudi kot New England Company, 1649.

¹⁷ Glej pismo Ivanu Ungnadu, 1. april 1560.

¹⁸ Verjetno gre za bitko pri Sievershausnu 9. julija 1553.

¹⁹ Njegova ocena, da so uspešni boji Slovencev in Hrvatov proti turškim vpadom razjezili turškega cesarja in da bo zaradi tega naslednje leto ta napadel slovenske in hrvaške kraje namesto Avstrije, se je dejansko uresničila (gl. pismo Henriku Bullingerju, 13. marec 1557).

²⁰ Abecednik (1550), prevod v sodobni jezik. Slovenj Gradec, Združenje Trubarjev forum, 2008, str. 7.

²¹ Primož Trubar, Nemški spisi 1550–1581, Zbrana dela Primoža Trubarja, XI, ur. Edvard Vrečko. Ljubljana, Pedagoški inštitut, 2011, str. 41–58.

²² Pismo Henriku Bullingerju, 20. december 1557.

²³ Prav tam, 13. marec 1557.

²⁴ Nemški spisi, 48.

²⁵ Pavlovo Prvo pismo Timoteju 3, str. 12.

²⁶ Pismo Joštu Gallenbergu, 10. februar 1562.

²⁷ »Usmili se [Bog], usmili se tudi nas, ubogih Slovencev, saj smo bolj kakor drugi ljudje grešili zoper tebe, zato tudi po pravici več trpimo od Goga in Magoga.« Katekizem, 207.

²⁸ Nemški spisi, 41.

²⁹ Prav tam.

³⁰ Pismo deželnemu glavarju idr., 17. junij 1569.

³¹ Pismo Ivanu Ungnadu, 5. oktober 1563.