TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obdolžene M.T. in pooblaščenca zasebnega tožilca D.B. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR in potrebne izdatke zasebne tožilke J.B. ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca za odgovor na pritožbo, v višini, kot bo odmerjena s posebnim sklepom sodišča prve stopnje, zasebni tožilec D.B. pa je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 pa ni potrebno, da je storjeno z namenom zaničevanja (v konkretnem primeru zasebne tožilke), zato tudi pritožbeno izražen precejšen dvom v tak namen obdolženke ne more biti relevanten.

Na podlagi ocene, da je obdolženka izkazala resničnost vseh predmetnih trditev o zasebnem tožilcu, s čimer je izključena kaznivost žaljive obdolžitve v smislu četrtega odstavka 160. člena KZ-1, je sodišče v nadaljevanju pravilno presojalo pogoje za obstoj kaznivega dejanja razžalitve in v točki 19 obrazložitve s prepričljivimi razlogi utemeljilo, da je tudi kaznivost obdolženke za to dejanje izključena.

Sodišče prve stopnje je namreč najprej v točki 19 obrazložitve pravilno izpostavilo in utemeljilo vsebino kolizije dveh človekovih pravic, to je pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS in pravice do časti in dobrega imena iz 35. člena Ustave RS, ter pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le, kadar je storilčev naklep obarvan s posebnim zaničevalnim namenom.