TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 435/2010 z dne 5. 4. 2012, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3775/2009 z dne 12. 5. 2010 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3614/2007-III z dne 18. 6. 2009 se v delu, v katerem so bili zavrnjeni tožbeni zahtevki Janka Pibernika, Slavke Pibernik, Mojce Pibernik in Kane Pibernik, razveljavijo. Zadeva se v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

S pravico do življenja je v svobodni in demokratični družbi varovana ena od vrhovnih ustavnih dobrin, to je človekovo življenje. Ustava jo zagotavlja kot absolutno pravico, zato je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Državo v zvezi z varstvom pravice do življenja zavezujejo negativne in pozitivne obveznosti. Kadar država ne ravna v skladu z ustavnimi in konvencijskimi obveznostmi, ki jo zavezujejo pri varstvu pravice do življenja, se neizogibno zastavi vprašanje njene odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave. V odškodninskem postopku je država tista, ki se mora razbremeniti vsakršnega dvoma o tem, da je bilo ravnanje njenih organov skladno s temeljnimi ustavnimi in konvencijskimi zahtevami. Če država ne uspe prepričljivo utemeljiti svojih trditev o zakonitem in dovolj skrbnem ravnanju v okoliščinah posameznega primera, to zadošča za sklep o protipravnosti kot enem od pogojev za odškodninsko odgovornost države. Obrazložitev izpodbijanih sodb ne vsebuje konkretnih ugotovitev in ocene okoliščin izvedbe hišne preiskave, na podlagi katerih bi bil mogoč sklep, da so policisti ravnali v skladu z načelom uporabe najmanjše potrebne sile in da so izvedbo odrejenega preiskovalnega dejanja dovolj skrbno pripravili in nadzorovali, da bi bilo izključeno vsako predvidljivo tveganje za življenje in zdravje posameznikov. Zato je stališče sodišč, po katerem pritožniki niso uspeli dokazati protipravnosti ravnanja policistov, nesprejemljivo z vidika pravice do povračila škode (26. člen Ustave).