TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Ne drži trditev pritožbe, da je bilo o pravnem razmerju, ki je predmet te pravde, že pravnomočno odločeno v izvršbi (istovetnost zahtevkov), prav tako tudi ne ugovor, da sta sedanji pravdni strani sodelovali že v izvršbi, kjer sta imeli možnost vložiti ugovor - da so torej podane objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti.

Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da je izpolnil obveznost upniku, materialno pravna predpostavka za utemeljenost regresnega zahtevka po 404. členu OZ pa je ugotovitev, da sta tako tožnik kot tudi toženka imela v izbrisani družbi položaj aktivnega družbenika. In prav slednje (da je bila tudi toženka aktivna družbenica v izbrisani družbi) želi v tem postopku dokazati tožnik. Nepravilno je stališče pritožbe, da te možnosti nima, ker je bilo o tem pravnem razmerju odločeno že v izvršbi.

V izvršbi, kot je v razlogih odločbe v točki 21 obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je odločalo (le) o terjatvi upnika izbrisane družbe v razmerju do dolžnikov (pravnih naslednikov izbrisane družbe), pri čemer o vprašanju aktivnega oziroma pasivnega družbeništva sedanjih pravdnih strank v izreku ni bilo odločeno. V tem postopku pa eden od dolžnikov (tožnik), katerega ugovor je bil v izvršilnem postopku zavrnjen, kot aktivni družbenik terja povrnitev sorazmernega dela (že poravnanega) zneska od drugega dolžnika (toženke) kot solidarnega zavezanca. Ker v izvršbi kot (so)dolžnik ni mogel (namesto upnika) navajati dejstev in predlagati dokazov, da je bila tudi toženka aktivna družbenica izbrisane družbe, o trditvah (so)dolžnice, da ni bila aktivna družbenica v izbrisani družbi, se tudi ni mogel izjaviti, ima oziroma mora imeti to možnost v regresni pravdi.