TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki Centru za socialno delo A. povrniti 1.830,00 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost toženk na podlagi določbe 26. člena URS. Zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi protipravnih ravnanj delavcev druge toženke in policistov, za katera je podana tudi odgovornost prve toženke. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za duševne bolečine, ker je bil zaradi ravnanj delavcev druge toženke in policistov prikrajšan za družinsko življenje in stike z edino hčerko (gre torej za zahtevek za plačilo odškodnine za poseg v osebnostne pravice) ter premoženjsko škodo.

Vsaka odločitev v zvezi z otrokom mora temeljiti na spoštovanju otrokovih pravic, kot so določene v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP, ki jo je ratificirala tudi B.) in jih je treba upoštevati ne glede na državljanski status. Načelo "koristi otroka" je temeljnega pomena in mora biti za javne organe glavno vodilo pri sprejemanju ukrepov v zvezi z otrokom.

Tožnik je trdil tudi, da je specifična družinska situacija nakazovala na otrokovo ogroženost tudi zato, ker bi bil tožnik kot oče po tem, ko je mati izrazila resen namen z otrokom državo zapustiti, dejansko prikrajšan pri uveljavljanju starševskih upravičenj oz. bi mu bila odvzeta možnost soodločanja glede koristi otroka. Ob takem stališču o podani ogroženosti otroka, ki mu je na načelni ravni pritrditi, kot tudi v konkretni situaciji, če se ga naveže na presojo, da bi ob ustreznem delovanju policistov in zatem CSD dejansko oče tedaj uspel v nameri, da z začasno odredbo prepreči, da mati otroka odpelje na B., bi to šele lahko bila podlaga za oceno protipravnosti ravnanj in posledično škodo, če bi se v rednem sodnem postopku presodilo, da je otrok iztrgan iz domačega okolja in s tem ogrožen ter posledično očetu omejeni stiki oz. družinsko življenje z otrokom. Okoliščina, da je mati „nezakonito“, torej brez soglasja očeta, ki ima pravico soodločati o tem vprašanju kot starš, otroka odpeljala, sama zase ne vodi še do sklepa, da bi to bilo nujno preprečiti, sicer sledi odškodninska odgovornost države in njenih organov, ki so to namero zaznali oz. jih je na to že 23.12.2016 opozoril tožnik, kot poenostavljeno meni tožnik. Ta okoliščina je le upoštevana (kot pomembna, a ne edina) pri oceni, ali je otrok bil zaradi tega ravnanja ogrožen. Upoštevati ni le pravice tožnika, ki jih ima v okviru starševske skrbi, pač pa predvsem pravice otroka, ki so vselej v ospredju in ki v primeru kolizije prevladajo nad interesi in pravicami staršev.