TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenega A. A. se ugodi in se izpodbijani obsodilni del pod točko A. izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na tega obsojenca (za dve kaznivi dejanji jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika, opisani pod točkama A/1. in A/2. izreka), v delu za soobsojenega B. B. pa ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika po uradni dolžnosti (za kaznivo dejanje dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika, opisano pod točko A/2. izreka), razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Dokaz v kazenskem postopku je originalno gradivo, to je zvočni posnetek prestrežene komunikacije, s katerim se sodišče seznani tako, da ga posluša. Čeprav je v sodni praksi sprejeto stališče, da se lahko sodišče z vsebino posnetkov seznani tudi tako, da prebere prepise zvočnih zapisov, predstavlja tak način izvajanja dokazov izjemo, ki je dopustna samo pod pogojem, da stranke temu ne ugovarjajo in če tudi sodišče ne dvomi o njihovi pravilnosti in popolnosti.

Za zagotovitev poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke (tožilca) ni zapostavljen, pri čemer je obdolženčeva seznanitev s podatki spisa namenjena temu, da lahko še pred samim sojenjem in pred izvajanjem dokaznega postopka pripravi svojo obrambo. Neomejen dostop do spisa, ki je omogočen obdolženčevemu zagovorniku, ne more nadomestiti obdolženčeve pravice, da se brani sam, kar velja še posebej za vprašanja dejanske narave.