TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Prenos deleža na skupnem premoženju ene stranke na drugo stranko
proti plačilu vrednosti na podlagi sklepa sodišča o delitvi skupnega
premoženja se ne šteje za promet nepremičnin v smislu 3. člena zakona
no davku na promet nepremičnin (Uradni list SRS, št. 39/74, 11/79,
23/83 in 27/85.

Delitev skupnega premoženja zakoncev ni pravni promet s stvarmi, saj
pri delitvi ne gre za to, da lastninska pravica na stvareh prehaja od
ene osebe na drugo, pač pa, da se doslej skupna stvar razdeli; na
delu razdeljene stvari pa pridobi vsak od dosedanjih skupnih
lastnikov izključno lastninsko pravico. To je povsem očitno pri
fizični delitvi stvari. Enako velja tudi za civilno delitev, le da v
tem primeru, ker fizična delitev ni mogoča, eden od dosedanjih
skupnih lastnikov prejme namesto stvari denarno vrednost svojega
deleža. To pa ne spremeni bistva stvari: ne gre za pravni promet s
stvarmi niti, če se pri delitvi izravnava vrednosti opravi fizično s
stvarmi samimi, niti, če se opravi z denarjem. V drugem primeru je
delitev na videz podobna prodaji. Toda ali gre za prodajo in s tem za
promet v smislu 3. člena zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni
list SRS, št. 27/72, 39/74, 11/79, 23/83 in 27/85) ali pa za civilno
delitev je treba ugotavljati glede na namen strank v vsakem primeru
posebej.
V obravnavanem primeru je tožnica vseskozi uveljavljala fizično
delitev skupnega premoženja. Iz sklepa temeljnega sodišča, ki je
priložen upravnemu spisu, je razvidno, da je sodišče kljub drugačnemu
predlogu tožnice sklenilo, da se skupno premoženje bivših zakoncev
razdeli tako, da tožnica prejme vrednost svojega deleža v denarju.
Povsem očitno je, da tožničina volja ni bila, da bi svoj delež
prodala. Zato sklep sodišče ne nadomešča prodajne pogodbe, ampak
pomeni delitev skupnega premoženja. Prenos deleža na skupnem
premoženju ene stranke na drugo stranko proti plačilu vrednosti na
podlagi sklepa sodišča o delitvi skupnega premoženja se ne šteje za
promet nepremičnin v smislu 3. člena zakona o davku na promet
nepremičnin.
Ni razloga, da bi bilo mogoče z vidika obdavčenja prometa nepremičnin
drugače obravnavati civilno delitev kakor pa fizično delitev. Odmera
prometnega davka pri civilni delitvi bi docela porušila sorazmerje,
ki naj bi bilo med strankama doseženo z delitvijo. Sodišče ne more
odločati o davku na promet nepremičnin, zato stranka, ki bi jo davčni
organ za ta davek naknadno obremenil, ne bi prejela toliko, kot znaša
njen delež. Na ta način civilna delitev ne bi bila enakovredna
fizični delitvi, namen delitve ne bi bil dosežen in ena od strank bi
bila prikrajšana za svojo zakonito pravico, da z delitvijo skupnega
premoženja dobi toliko kot znaša njen delež na skupnem premoženju.
Poleg tega ni mogoče v delilnem postopku enačiti položaja stranke, ki
prejme denarno vrednost svojega deleža, s položajem prodajalca.
Prodajalec stopi v pogodbeno razmerje s kupcem po svoji volji in
kupnina ustreza njegovi odločitvi, zato obsega poleg vrednosti
prodane stvari tudi dajatve, ki bremenijo prodajo. V primeru delitve
na podlagi sodnega sklepa pa višina denarnega zneska ni odvisna od
volje stranke in sodišče tega zneska ne določa na tak način, kot se
določa kupnina pri prodaji. Tudi to je razlog, da delitve ni mogoče
obravnavati enako, kot prodaje.