TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje tako spremenita, da se izrek sodbe glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 669.767,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.4.1994 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 84.915,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.1998 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe".

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

V obravnavnem primeru je bilo plačilo opravljeno na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Prikrajšanec (sedaj tožeča stranka) se s sodno odločbo ni strinjal, zaradi česar je tudi vložil izredno pravno sredstvo. Glede na tako njegovo ravnanje je povsem jasno, da niti v enem trenutku ni privolil v svoje prikrajšanje, ampak je celo ves čas zatrjeval, da njegov dolg (oziroma pretežni del) ne obstaja.

Prikrajšanec (tožeča stranka) v svoje prikrajšanje ni privolil, ni imel namena nuditi oškodovancu (tožeči stranki) kakšne koristi, prepričan je bil celo, da je izpolnitev v pretežnem delu napačna, zato je tudi vložil izredno pravno sredstvo, plačila pa tudi ni opravil v nikakršnem dvomu, ampak izključno zato, da ga ne bi prizadele neugodne posledice prisilne izterjave. Zaradi preteče izvršbe se je moral sprijazniti s svojim začasnim prikrajšanjem, saj mu neobstoja pretežnega dela dolga še ni uspelo dokazati. Za preveč plačani znesek ni imel niti prave izpolnitvene volje, saj je opravil izpolnitev izključno zaradi svojega težavnega položaja, tako da je bilo med njegovim ravnanjem in voljo neskladje, saj je plačal nekaj, česar ni hotel plačati, pa je zaradi preteče prisile moral. Zato ni mogoče zaključiti, da je prikrajšanec (tožeča stranka) izplačal toženi stranki znesek 669.767,00 neutemeljeno, saj je zaradi preteče izvršbe moral plačati. Po 216. členu ZOR pa ni mogoče zahtevati nazaj le tistih zneskov, ki so bili kot odškodnina zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti poštenemu prejemniku plačani neutemeljeno.

V primeru, da tožeča stranka obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe ne bi prostovoljno izpolnila, bi imela tožena stranka pravico pravnomočno prisojene zneske izterjati v izvršilnem postopku. Če bi izvršilno sodišče izterjalo pravnomočno prisojeno terjatev pred odločitvijo o reviziji, s katero je dolžnik (tožeča stranka) uspel, zaradi česar se je njegova obveznost za v tej pravdni zadevi s strani tožene stranke neosporavani znesek (1. točka odgovora na tožbo)

669.767,00 SIT zmanjšala, bi imel v izvršilnem postopku dolžnik (tožeča stranka) možnost nasprotne izvršbe (59. člen zakona o izvršilnem postopku - ZIP). Pri tem pa je pomembno, da 59. člen ZIP pri nasprotni izvršbi ne predvideva prav nobenih izjem glede vrste terjatev. Ob takem pravnem položaju v izvršilnem postopku pa pri uveljavljanju povračilnega zahtevka v pravdnem postopku, položaj dolžnika (tožeče stranke) ne more biti drugačen oziroma slabši. Z drugimi besedami to pomeni, da bi lahko tožeča stranka, ne glede na določbo 216. člena ZOR, zahtevala povrnitev preveč plačanega zneska z nasprotno izvršbo (če bi bil dolg plačan v izvršilnem postopku) ali pa, kot je storila v obravnavani zadevi, s tožbo v pravdnem postopku.