TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka (v stroškovni odločitvi) razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v zavrnilnem delu točke I. izreka pa delno spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da v roku 15 dni plača še:

- tožniku A. A. nadaljnji znesek 38.583,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila;

- dedičem po pok. B. B. nadaljnji znesek 19.291,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2013 dalje do plačila;

- dedičem po pok. C. C. nadaljnji znesek 19.291,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila (dediči so D. D., E. E. in A. A., vsak z deležem 1/3, ter je tožena stranka vsakemu od njih dolžna plačati še nadaljnjih po 6.430,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila);

- tožnici F. F. nadaljnji znesek 9.645,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila;

- tožnici G. G. nadaljnji znesek 9.645,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2013 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu točke I. izreka potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je pri svoji razlagi drugega odstavka 72. člena ZDen sledilo ustaljeni in enotni sodni praksi sodišč, ko je pojasnilo, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec in da je denacionalizacijski zavezanec tisti, ki je kot takšen naveden v odločbi o denacionalizaciji.

Pravna narava zahtevka iz 2. odstavka 72. člena ZDen je specifična, in sicer ne gre za odškodninske zahtevke v smislu odškodninskega prava, ker manjkata elementa splošnega civilnega delikta (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost), ne gre niti za obogatitvene zahtevke v smislu obligacijskopravnih institutov, kateri zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je dosegel, temveč je pri obravnavanem zahtevku odločilno, kakšno korist bi upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto premoženje vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen.

Pritrditi je tožnikom, da se v skladu s sodno prakso ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 72. člena ZDen, višina hipotetičnega prikrajšanja denacionalizacijskega upravičenca, če le-to in kolikor le-to predstavlja hipotetična (tržna) najemnina, ki bi jo upravičenec ob normalnem teku stvari lahko dosegel z oddajanjem nepremičnine v najem in ne dejanska najemnina, ugotavlja po stanju v obravnavanem času in po cenah na dan sojenja, saj gre pri tem prikrajšanju za nečisto denarno terjatev. Res so na takšno sodno prakso tožniki, kot to pravilno izpostavljajo tudi v pritožbi, tekom tega pravdnega postopka tudi večkrat opozorili. Kljub takšnim navedbam pa svojega tožbenega zahtevka glede glavne stvari, kot so ga postavili v tožbi, vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje niso spremenili. Ker so s tožbo zahtevali nadomestilo iz naslova nemožnosti uporabe podržavljenih nepremičnin v višini hipotetične tržne najemnine za obdobje 16 let (od leta 1992 do leta 2007) po cenah na dan vložitve tožbe in ker je sodišče pri odločanju o tožbenem zahtevku vezano na zahtevek tožeče stranke (1. odstavek 2. člena ZPP), jim več, kot so zahtevali sami, ne more prisoditi.