TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP uveljavlja zagovornik z navedbami, da je sodišče napačno ugotovilo, da je obdolženec pri očitanem dejanju ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa, posledično pa je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. S temi navedbami uveljavlja kršitev kazenskega zakona, kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar taka kršitev ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi napačno, ali pa ga sploh ne uporabi. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zato očitana kršitev ni podana. Bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije je spravljanje drugega v zmoto, to je ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah. Te okoliščine oziroma t.i. goljufivi namen, kot bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, je v opisu dejanja v izpodbijani sodbi, po presoji višjega sodišča jasno in konkretno opisan. V opisu dejanja je torej izvršitveno ravnanje obdolženca oziroma njegovo lažno prikazovanje dejanskih okoličin in s tem spravljanje oškodovanca v zmoto, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, opisano s povsem konkretnimi dejstvi in okoliščinami in posledično zadostno konkretizirano. Očitana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.