TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje se razveljavi (v I., II., III. točki izreka in v odločitvi v IV. točki izreka, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka) ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Čeprav sta toženki njuno razmerje navzven prikazovali kot opravljanje storitev (ki sta ga uredili s podjemnimi pogodbami - pogodbami o opravljanju storitev), dejansko pa so podani elementi posredovanja dela delavcev, to ne pomeni, da je mogoče prvo toženko šteti kot delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu v skladu s 59. členom ZDR-1.

Druga toženka ne izpolnjuje pogojev po določbah ZUTD za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, zato je ni mogoče šteti za delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku.

Tako kot je za ugotovitev obstoja delovnega razmerja bistveno, da v razmerju med strankama obstajajo elementi delovnega razmerja, kot so določeni v 4. odstavku ZDR-1, je tudi delodajalec lahko le tisti subjekt, pri katerem so dejansko izražene lastnosti delodajalca, torej tisti, ki organizira delovni proces, v katerem delajo delavci, ki delavcem daje navodila in jih nadzira. Ničnost pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko (v delu, v katerem je šlo za prikrivanje delovnega razmerja pri drugem delodajalcu) pa ne pomeni, da tožnik v tem obdobju sploh ni bil v delovnem razmerju, bistveno je, kdo je bil njegov dejanski delodajalec, torej tisti, pri katerem so bili dejansko izraženi vsi elementi delovnega razmerja.