TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu spremeni tako, da je tožeča stranka sedaj dolžna toženi stranki namesto 3,780.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo plačati 11.266,90 (enajst tisoč dvesto štiriindvajset 00/100) EUR (skupaj torej 12.224,00 eurov). Izrek o stroških pa tako, da je tožena stranka namesto 1,097.780,84 SIT sedaj dolžna plačati 3.134,99 (tri tisoč sto štiriintrideset 99/100) EUR pravdnih stroškov.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 121,58 (sto enaindvajset 58/100) EUR pritožbenih stroškov z zakonskim zamudnimi obrestmi od 30.1.2007 do plačila, v petnajstih dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške za odgovor na pritožbo.

 

Oba udeleženca sta kršila cestno prometne predpise in je tako podana protipravnost ravnanja pri obeh. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je soodgovornost zavarovanca tožene stranke bistveno večja od soodgovornosti tožnika. Res je da je zavarovanec tožene stranke vozil prehitro, kar je v nasprotju z določilom prvega odstavka 20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP, saj je vozil glede na prometni znak, ki omejuje hitrost na 40 km/h prehitro, vendar pa mu je po drugi stranki tožnik vzel prednost in tako ravnal v nasprotju z določilom 40. člena ZVCP. Pritožbeno sodišče meni, da sta oba udeleženca z svojim ravnanjem v enaki meri prispevala k prometni nesreči, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava, ko tudi ob uradnem preizkusu zadeve ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da sta udeleženca prometne nesreče zanjo odgovorna v enakem deležu.

Neutemeljena pa je pritožba v delu ko graja višino odmerjen odškodnine za nematerialno škodo. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja in sicer:

- da je tožnik v prometni nesreči utrpel zlom desne stegnenice, raztrganinsko rano na nartu desnega stopala in udarnino glave,

- da je trpel telesne bolečine in sicer šestnajst dni hude trajne, enaindvajset dni hude občasne, trideset dni zmerne trajne, tri mesece zmerne občasne in pogostejše bolečine še eno leto, ter lažje občasne in redkejše bolečine čuti še sedaj in se mu pojavljajo v kolenu in križu,

- da je imel tudi nevšečnosti med zdravljenjem in sicer prevoz z rešilnim avtomobilom v bolnišnico, hospitalizacijo mesec in pol, štiri operacije v splošni narkozi, prejemanje injekcij, analgetikov, antibiotikov, mirovanje v postelji, kjer je v začetku zdravljenja bil nepokreten in bil odvisen od tuje pomoči, hoja z berglami, dolgotrajen bolniški stalež, prevezi rane, ter RTG slikanja,

- da je trpel hud primaren strah in tudi hud sekundarni srtah za izid zdravljenja tekom treh tednov in v času prve hospitalizacije, ko je moral prestati tri operacije, kasneje pa še zmerni intenzivni strah za izid zdravljenja v času šest mesecev,

- da je njegova splošna življenjska aktivnost zmanjšana za 20 do 25%, saj ima prikrajšano desno nogo in omejeno gibljivost desnega kolena ter z večjim naporom opravlja delo carinika, ne zmore daljše hoje ali stoje, ne more normalno teči, težje vozi kolo in avtomobil, oviran je pri delu na vrtu in v sadovnjaku, opustil je rekreativno igranje nogometa in težje hodi po neravnem terenu ali po lestvi,

- da ima tožnik šepajočo hojo kljub povišici na obuvalu ter skoliozo hrbtenice, brazgotine na stegnu, ki sicer predstavljajo zgolj večji kozmetični defekt,