TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Če so zaslišane osebe umrle, se smejo po odločbi senata na glavni obravnavi prebrati zapisniki o prejšnjem zaslišanju prič, ki so
oproščene dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP). Zapisnikov o izpovedbah privilegiranih prič sodišče iz spisov ne izloči in sme nanje opreti svojo odločbo.

Obrazložitev:

Po tretjem odstavku 340. člena ZKP se zapisniki o prejšnjem zaslišanju oseb, ki so oproščene dolžnosti pričevanja (236. člen), ne smejo prebrati, če te osebe sploh niso bile povabljene na glavno obravnavo ali če so na glavni obravnavi izjavile, da nočejo pričati. Ko je končan dokazni postopek, senat odloči, da se ti zapisniki izločijo iz spisov in shranijo posebej (83. člen). Po pravnomočnosti sklepa se izločeni zapisniki in obvestila zaprejo v poseben ovitek in izročijo preiskovalnemu sodniku, da jih shrani ločeno od drugih spisov. Ni jih dovoljeno pregledovati in ne uporabljati v postopku.

Neposredno izvajanje dokazov, ki je temeljni pogoj za kontradiktorni postopek, na glavni obravnavi ni vselej mogoče. V 340. členu ZKP predpisuje odstopanja od tega pravila tako, da določa dve ravni izjem. Prvo, ki jo vzpostavlja z močjo zakona (1. in 2. točka prvega odstavka, pri čemer zajema tudi primere, ko je zaslišani umrl) in drugo (drugi odstavek), ko sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče ali izvedenca oziroma njegov pisni izvid in mnenje prebereta tudi, če priča oziroma izvedenec nista navzoča, ne glede na to, ali sta bila povabljena na glavno obravnavo ali ne.

Obravnavani procesni položaj iz tretjega odstavka 340. člena ZKP je treba razlagati v povezavi s prvim odstavkom iste določbe. O kršitvi načela kontradiktornosti, kot jo pojmuje zakon, bi bilo mogoče govoriti samo takrat, ko bi lahko sodišče izpeljalo kontradiktorni postopek, pa tega ni storilo. Ni pa mogoče enačiti procesnega položaja, ko zaslišana oseba sploh ni bila povabljena na glavno obravnavo, čeprav je takšno možnost sodišče imelo, s položajem, ko oseba sploh ni mogla biti povabljena in tudi ni mogla priti na glavno obravnavo, ker je medtem umrla.

Po tretjem odstavku 234. člena ZKP je dolžnost pričevanja v kazenskem postopku splošna. Izjemi od tega pravila sta predpisani v 235. členu, ki določa, kdo ne sme biti zaslišan kot priča in v 236. členu ZKP, ki omogoča oprostitev pričevanja, ki jo lahko izkoristijo v tej določbi naštete osebe.

Pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja je določena v korist navedenih oseb in ne v korist obdolženca. Obdolženec ne more zahtevati, da sodišče ne zasliši priče, za katero veljajo določbe o fakultativni oprostitvi dolžnosti pričevanja, če se je ta pravni dobroti odrekla, prav tako pa ne more doseči njenega pričevanja, če je priča izrabila to svojo pravico. Če bi bile te osebe dolžne pričati, bi te osebe zaradi tesnih družinskih vezi (sorodniki) ali posebnega razmerja zaupnosti (verski spovednik, odvetnik, zdravnik, socialni delavec, psiholog ...) lahko prišle v položaj, da bi morale izpovedovati v škodo obdolženca, na katerega jih veže to razmerje. Taka zakonska ureditev je razumljiva in je civilizacijsko utemeljena, saj določenega kroga oseb ne sili, da bi pričale, če same presodijo, da bi s tem prišle v kakršnokoli stisko ali težavo. Sodišče, ki vodi postopek, je te osebe dolžno poučiti, da niso dolžne pričati, vsakič, preden jih zasliši, ali brž ko zve za njihovo razmerje do obdolženca. Če se izrabijo pravno dobroto, priče tudi niso dolžne pojasniti, zakaj so se tako odločile. Določba 236. člena ZKP je izjema od pravila, izjeme pa je treba ozko razlagati. Zato je ni mogoče širiti preko tistega, kar je zakon izrecno predpisal, kajti če bi zakonodajalec hotel, da bi učinkovala širše, bi to tudi moral povedati.

Za pravilno razlago določbe tretjega odstavka 340. člena ZKP je odločilnega pomena tudi odgovor na vprašanje, kako na dokazno veljavo že podane izpovedbe vpliva smrt osebe, ki je oproščena dolžnosti pričevanja. V pravnem redu je mogoče najti številne primere, ko smrt perpetuira situacijo, v kateri je nastopila. To pravilo velja tudi v ZKP, saj so primeri, ko je hotel zakonodajalec situacijo urediti drugače, izrecno navedeni (na primer 55. člen in šesti odstavek 60. člena ZKP).

Procesno gledano je položaj jasen, če se je privilegirana priča pred sodiščem sklicevala na pravno dobroto in ni pričala, saj je v takem primeru v spisu le zapisnik o zaslišanju, iz katerega je razvidno, da je priča odklonila pričevanje. V primeru, ko je privilegirana priča podala svojo izpovedbo in je umrla, še preden jo je bilo mogoče povabiti na glavno obravnavo, je za nastali položaj treba šteti, da velja za naprej. Ugovor, da sodišče zapisnika o izpovedbi umrle privilegirane priče ne sme prebrati in na tako izpovedbo opreti svoje odločbe, marveč ga mora iz spisa izločiti zaradi tega, ker ima privilegirana priča možnost, da tudi kasneje, ko se je že enkrat odrekla pravni dobroti, to izrabi, je treba zavrniti. Ni namreč mogoče najti tehtnega razloga, zakaj in na podlagi česa bi pravni red vzpostavil fikcijo, da se je s smrtjo upravičenca njegova volja spremenila, kaj šele, da bi kot pravno relevantno upošteval zgolj možnost, da se njegova volja lahko spremeni. V skladu s pravno naravo instituta je zato stališče, da v primeru, ko priča za življenja ni imela nobenih pomislekov, da bi pričala proti bližnji osebi ali osebi, na katero jo veže posebno razmerje zaupnosti, ni nobene podlage, da bi njene interese, na katerih temelji ta pravna dobrota, po njeni smrti ex lege varoval pravni red.

ZKP ne vsebuje določb o posebnih postopkih zavarovanja dokazov, ki bi jih bilo mogoče, če bi bili izpolnjeni natančno predpisani pogoji, uporabiti tedaj, ko je nevarno, da nekega dokaza kasneje ne bi bilo mogoče izvesti.

Po prvem odstavku 166. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik pristojnega sodišča opravi pred izdajo sklepa o preiskavi posamezna preiskovalna dejanja, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Določba drugega odstavka 167. člena ZKP, med dokazi, ki jih treba zbrati v preiskavi, navaja tudi tiste, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti. Zaslišanje priče, za katero je podana realna nevarnost, da bo umrla, še preden bo lahko zaslišana na glavni obravnavi, je v tem pogledu naravnost šolski primer.

Zapisnik o izpovedbi take priče, pri čemer privilegirana priča ni v ničemer izjema, se sme po 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP po odločbi senata prebrati tudi v primeru, ko je zaslišana oseba umrla. Določbe tretjega odstavka 340. člena ZKP si namreč ni mogoče razlagati tako, da se za privilegirane priče določba 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP sploh ne bi mogla uporabiti.

Glede na navedene razloge je treba ugotoviti, da se smejo po odločbi senata na glavni obravnavi prebrati zapisniki o prejšnjem zaslišanju prič, ki so oproščene dolžnosti pričevanja (236. člen ZKP), če so zaslišane osebe umrle. Zapisnikov o izpovedbah teh prič sodišče iz spisov ne izloči in sme nanje opreti svojo odločbo.

Stališče v načelnem pravnem mnenju je nasprotno tistemu iz pravnega mnenja Vrhovnega sodišča SR Slovenije (Poročilo št.
II/1980), s katerim je bila sprejeta naslednja razlaga 333. člena ZKP - 76 (sedanji 340. člen ZKP): "Če priča, ki lahko po členu 227. ZKP - 76 (sedanji 236. člen) odreče pričevanje, kasneje umre, ni mogoče po določbi 1. točke prvega odstavka 333. člena ZKP - 76 prebrati zapisnika o njenem prejšnjem zaslišanju, pač pa ga je treba po določbi člena 333/3 ZKP - 76 izločiti iz spisa."