TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Ko je bilo ugotovljeno, da je tožnikov oče izgubil stanovanjsko pravico v letu 1990, pomeni, da ni bil njen imetnik ob uveljavitvi stanovanjskega zakona 19.10.1991 (160. člen SZ) in tako tudi takrat ni pridobil pravice do privatizacije stanovanja in nadalje, tudi ni mogel veljavno odločiti o tem, kateri izmed upravičencev do privatizacije, torej njegovih ožjih družinskih članov, ima pravico do odkupa stanovanja po 117. in naslednjih členih SZ. Pravilno je tudi stališče, da tožnik nima izvirne pravice do odkupa stanovanja, ker je to pravico pridobila njegova mati kot zakonec prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ki je trajno nehal uporabljati stanovanje (16. člen ZSR), te pravice pa ni izkoristila ne sama ne tako, da bi privolila, da jo izkoristi tožnik, marveč le tako, da je sklenila najemno pogodbo. Pri tem je res nepomembno za rešitev tega spora, ali gre za pogodbo za določen ali za nedoločen čas, saj je bistveno le to, da lastnik sklene pogodbo z imetnikom stanovanjske pravice, pa naj gre za nedoločen čas (prvi in drugi odstavek 147. člena SZ) ali za določen čas po dogovoru ali ob določenih pogojih (drugi odstavek 148. člena SZ). Tožnikova mati je enega izmed slednjih načinov izkoristila in tako tožnik kot uporabnik zaradi tega in prej povedanega nima možnosti za odkup stanovanja po privatizacijskih predpisih.