TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Zakonodajalec je odvzem premoženja nezakonitega izvora tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način, ali pa je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti (drugi odstavek 2. člena ZOPNI), uzakonil zaradi preprečevanja pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (prvi odstavek 2. člena ZOPNI). Cilji zakona, podrobneje obrazloženi v zakonodajnem gradivu, so preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora tudi s pomočjo civilnega prava oziroma v postopku, ki je usmerjen v premoženje, kjer gre za samostojen postopek, ki je neodvisen od kazenskega postopka. Gre za civilno (in rem) zaplembo, vezano na obstoj zakonsko določenih pogojev. Ukrep odvzema premoženja nezakonitega izvora se navezuje na nekatera resna kazniva dejanja, ki ustvarjajo velike premoženjske tokove. Sprožilna okoliščina za začetek postopka po ZOPNI je razlog za sum, da posamezna oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora, ki se izkaže v predkazenskem ali kazenskem postopku in njegova skupna vrednost presega 50.000,00 EUR (3. člen ZOPNI). Odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI se izreka tudi brez obsodilne sodbe oziroma ne glede na kazenski pregon osebe, ki je tarča ukrepov odvzema. Gre za ukrep civilnopravne narave, ki se realizira v pravdnem postopku.

Pravilno je stališče pritožbe, da je premoženje, opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZOPNI, ki je predmet odvzema (prvi odstavek 34. člena ZOPNI), tudi tisto premoženje, v katero se je spremenilo premoženje, pridobljeno nezakonito (tudi denar). Po oceni pritožbenega sodišča pa navedene določbe ni mogoče razlagati, kot trdi tožeča stranka, da, glede na določbo drugega odstavka 34. člena ZOPNI velja enako tudi za primer, če pridobitelj (nezakonito) pridobljeno premoženje (pred tožbo) potroši (in ga ob vložitvi tožbe ni več). V drugem odstavku 34. člena ZOPNI (uveden je bil šele z ZOPNI-A) predvidena možnost, da se lahko zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora in se toženi stranki naloži, da mora plačati denarni znesek, ki ustreza tej vrednosti, je vezana na obstoj okoliščin nastalih po vložitvi tožbe. Niti jezikovna niti namenska razlaga ne omogočata zaključka, po katerem bi morala oseba, ki je nezakonito premoženje (pred vložitvijo tožbe) porabila, tako da nanj ni mogoče seči z izvršbo, plačati vrednost tistega, česar država ne bi mogla več vzeti. Potrošnja pa se upošteva pri izračunu očitnega nesorazmerja v smislu drugega odstavka 5. člena ZOPNI.

Za začasno zavarovanje zadošča, da izpodbijani sklep poleg izkazanih predpostavk 20. člena ZOPNI ugotovi, da je verjetno izkazano očitno nesorazmerje na podlagi drugega odstavka 5. člena ZOPNI, temelječe na dokazno podprtih podatkih finančnega poročila, in da toženec (dokazno breme je na njem) ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal, da je premoženje pridobil na zakonit način.

Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetim stališčem izpodbijanega sklepa, da je za odločanje o ukrepu zavarovanja v zvezi z nepremičnino na Hrvaškem pristojno slovensko sodišče. Tožba po ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebno pravni predpisi. Upoštevaje tako naravo spora in dejstvo, da so bile sicer sprejete številne konvencije, ki sta jih ratificirali R Slovenija in R Hrvaška (med drugim tudi Varšavska konvencija, na katero se sklicuje izpodbijani sklep), s katerimi se želi na mednarodni ravni onemogočiti pridobivanje in ohranjanje protipravno pridobljene koristi s kaznivimi dejanji, predvsem pa preprečiti uporabo tega premoženja za nova protipravna (kazniva) dejanja, je mogoče pristojnost temeljiti na določbah ZOPNI. Mednarodno sodelovanje v smislu določb ZOPNI vključuje zagotavljanje pomoči pri iskanju, začasnem zavarovanju ali odvzemu premoženja nezakonitega izvora (drugi odstavek 48. člena ZOPNI). Na podlagi prvega odstavka 54. člena ZOPNI se premoženje nezakonitega izvora v Republiki Sloveniji odvzame, ko pristojni organ druge države sodišču predloži pravnomočno odločbo o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v svoji državi (prvi odstavek 54. člena ZOPNI). Po določbi drugega odstavka 54. člena ZOPNI se za postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporabljajo pravila ZMZPP, če mednarodni sporazum ali pravni akti EU, ki se v R Slovenija uporabljajo neposredno, ne določajo drugače. Tožeča stranka ima zato pravni interes, da v postopku pridobi ugodilno sodbo oziroma sklep o začasnem zavarovanju premoženja nezakonitega izvora. Navedeni odločbi sta namreč formalnopravni predpostavki, s katerimi bo tožeča stranka lahko predlagala sodišču v R Hrvaški njihovo priznanje in izvršitev. Po določbi drugega odstavka 50. člena ZMZPP je pristojnost sodišča R Slovenije izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in R Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišč RS, vendar takšna zveza med zadevo in R Hrvaško ni izkazana. Tudi nobena mednarodna pogodba ali konvencija ne določa, da v obravnavanem sporu ni pristojno sodišče R Slovenije oziroma je podana izključna pristojnost sodišča v R Hrvaški. V konvencijah (uporabo Varšavske konvencije je predvidel že zakonodajalec) je posebej poudarjeno medsebojno sodelovanje med državami, da se vzpostavijo učinkovite metode za odvzem premoženjske koristi oziroma nezakonito pridobljenega premoženja, med katere spada tudi priznanje in izvršitev sodnih odločb druge države. Ker gre za vrednote, ki so hkrati temeljni postulat delovanja EU, se pričakuje od vsake države članice EU, da sprejme ukrepe zoper pridobivanje premoženja nezakonitega izvora, ob hkratnem zagotavljanju spoštovanja temeljnih pravic do poštenega sojenja, ki pripada k vsakemu posamezniku.

Podana je pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o tožbi. Zato je na podlagi drugega odstavka 266. člena ZIZ pristojno tudi za odločanje o predlogu o začasnem zavarovanju premoženja. Ne pride v poštev določba 63. člena ZMZPP, na katerega se sklicuje toženka. Upoštevaje, da bo Občinsko sodišče v Bujah samo presojalo, ali so podani pogoji za vpis začasnega zavarovanja na nepremičnini na Hrvaškem v lasti toženke, tudi ni podano očitano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, da sodišče Republike Slovenije ne more odločiti o vpisu zaznambe prepovedi obremenitve in odsvojitve v zemljiško knjigo v R Hrvaški.

Ob (neizpodbijanih) ugotovitvah sklepa, da ima toženka položaj povezane osebe in da je nepremičnino na Hrvaškem (po letu 2004) pridobila na podlagi darilne pogodbe, sklep pravilno obrazloži, da z njenim odvzemom ni nedopustno poseženo v pridobljene pravice (2. člen Ustave). Na v pritožbi ponovljene trditve glede dobrovernosti in nedopustnosti retroaktivnega posega v njeno premoženjsko sfero (155. člen Ustave) je v zadostni meri in pravilno odgovoril že izpodbijani sklep. Stališče, da ne gre za retroaktivno veljavnost ZOPNI, pa so zavzele tudi številne druge odločbe. Ustavna pravica do zasebne lastnine se lahko nanaša le na pošteno pridobljeno lastninsko pravico, nezakonito pridobljeno premoženje ne more biti predmet varovanja lastninske pravice njegovega imetnika. Kot pravilno pojasni že sklep, je zakonodajalec iz predloga ZOPNI-A namenoma ukinil subjektivno okoliščino, da je oseba vedela oziroma bi morala vedeti, da je nanjo preneseno premoženje nezakonitega izvora, kot pogoj za odvzem tega premoženja.

Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da bi tožeča stranka z začasnim zavarovanjem zahtevano varstvo lahko dosegla z zaznambo spora. Izbira sredstva zavarovanja je na strani tožeče stranke in ji ni mogoče odrekati pravnega interesa za zahtevano prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnine. Toženka sicer ne ponudi razlogov, zakaj bi zaznamba spora predstavljala manj intenziven poseg v njeno premoženjsko sfero kot prepoved odsvojitve in obremenitve.