TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 994,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva RS (izbrisani) so upravičene do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP), pri čemer se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja škode pa se domneva; primerjaj 131. člen OZ). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejstva v zvezi s škodo, vzročno zvezo in tudi višino škode. Vtoževane oblike materialne in/ali nematerialne škode je treba ustrezno razčleniti in obrazložiti.

Pritožba ne izpodbija ključnih razlogov prvostopenjske sodbe, da je tožnica (takrat še mladoletna) skupaj s svojo družino Slovenijo prostovoljno zapustila že pred izbrisom (14. 8. 1991), ko je odšla v Nemčijo. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s prvostopenjskim, da je evidentno, da njen odhod iz Slovenije ne more biti v vzročni zvezi z izbrisom (ki se je zgodil šele leta 1992), navedbe tožnice, da naj bi Slovenijo zapustila zaradi izbrisa, pa so očitno neresnične in zavajajoče. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo (kar priznava tudi tožnica), da so jo nemški organi iz Nemčije vrnili v BIH, zato se tudi pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da dejstvo, da je bila tožnica iz Nemčije vrnjena v BIH, ni posledica izbrisa, temveč očitno dejstva, da je nezakonito prišla v Nemčijo in da tam ni uspela izposlovati dovoljenja za bivanje, nemški organi pa so jo očitno vrnili v BIH zato, ker je bila državljanka BIH. Navedb o tem, na podlagi katerih okoliščin so jo nemški organi vrnili v BIH, ali o tem, da bi želela, da jo nemški organi vrnejo v Slovenijo, tožnica v okviru trditev na prvi stopnji (do prvega naroka) sploh ni postavila (kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje), izvedba dokaza (vključno z zaslišanjem stranke) pa v pravdnem postopku trditev ne more nadomestiti.