TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu glede plačila odškodninske rente in glede stroškov postopka (točka 3, 4 in 5)razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v izpodbijanem zavrnilnem delu glede odškodnine za negmotno škodo pa se spremeni tako, da sta toženi stranki nerazdelno dolžna tožnici plačati namesto dosojenih 8,416.000,00 SIT sedaj 17,774.801,00 (sedemnajst milijonov sedemsto štiriinsedemdeset tisoč osemsto en 00/100) SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.05.2005 do plačila v 15 dneh, pod izvršbo.

V presežku se pritožba tožnice zavrne in se v nespremenjenem obsegu glede zavrnilnega dela za negmotno škodo (točka 2) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Glede na nesporno dejstvo, da je bila tožnica ob nesreči stara šele 8 let pa je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da samo zato nima pravice do denarne rente. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica pridobila srednješolsko izobrazbo in je jasno, da jo je pridobila po in ne pred nesrečo, saj je bila takrat stara 8 let. Ugotovitve sodišča, da se je tožnica z veliko težavo po oceni zadostno usposobila za strojepisje, torej ne pomeni, da bi se tožnica v kolikor nesreče ne bi bilo, prav tako s težavo usposobila za strojepisje, saj je šolo končala po nesreči in je nesreča nedvomno vplivala tudi na njen šolski uspeh. Razlogovanje sodišče, da tožnica administrativnih del ne bo mogla opravljati zaradi bolezni, ki jo je imela že pred nesrečo, pa ne izhaja iz nobenega izvedenega dokaza saj je že z odločbo z dne tožnici priznana invalidnost II. kategorije, ki je 80 % posledica nesreče in le 20 % posledica njene prejšnje bolezni.