TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

 

Za zahtevek iz 218. člena ZOR je značilno, da okoriščenja drugega ni treba posebej ugotavljati, ker to izhaja že iz zakona: plačnik je plačal, kar je drugi dolžan že po zakonu plačati (prim. Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Ljubljana 1984, stran 847). Za konkretni primer to izhodišče pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena terjati od tožene le povračilo za izdatke za obveznosti, ki jih toženi stranki kot lokalni skupnosti v zvezi s financiranjem javnih šol nalaga 82. člen ZOFVI. Tožeča stranka ni tako oblikovala tožbenega zahtevka. Iz tožbenih trditev namreč izhaja, da uveljavlja delno povračilo za sredstva, ki jih je zagotovila za delovanje OŠ D. K. kot njegova ustanoviteljica. To pomeni, da uveljavlja delno povračilo stroškov, ki naj bi jih imela z delovanjem OŠ D. K. Določilo 82. člena ZOFVI (v zvezi z 218. členom ZOR) pa tožeči stranki ne daje pravice do povračila stroškov, ki jih je imela s financiranjem svojega zavoda.

Podlaga za povračilni zahtevek zaradi zalaganja sredstev za delovanje Posvetovalnice naj bi bil 21. člen Zakona o lokalni samoupravi. To določilo res (med drugim) občini nalaga, da "pospešuje vzgojno izobraževalno dejavnost, službe socialnega skrbstva, za predšolsko varstvo, osnovno varstvo otroka in družine, za socialno ogrožene, invalide in ostarele". Vendar pa pritožbeno sodišče v besedilu tega določila ne najde podlage za razumevanje, da bi to določilo sploh nalagalo lokalni skupnosti konkretno denarno obveznost in obenem opredeljevalo razmerje, v katerem naj bi ta obveznost obstajala.