TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prvega toženca in drugega toženca se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Dopolnitev pritožbe prvega toženca, vložena dne 25. 1. 2017, se kot prepozna zavrže.

III. Toženca sama nosita svoje pritožbene stroške, dolžna pa sta v roku 15 dni solidarno povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 3.422,83 EUR in stroške revizijskega postopka v znesku 9.262,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje, do izpolnitve obveznosti.

Odškodninska terjatev po 263. členu ZGD-1 je sui generis korporacijska terjatev.

Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). V konkretnem primeru gre tako za poslovno odškodninsko obveznost, katere zastaranje se presoja po tretjem odstavku 352. člena OZ. Zastaralni rok znaša pet let in je začel teči prvi dan po dnevu, ko je oškodovanec (tožeča stranka) imel pravico zahtevati njeno izpolnitev.

Določbo 283. člena ZGD-1 je na podlagi jezikovne, kot tudi namenske razlage mogoče tolmačiti le na ta način, da se nanaša zgolj na člane uprave, ko so ti v funkciji in ne na bivše člane uprave. Namen navedenega člena je v preprečitvi kolizije interesov med družbo in članom uprave, ki družbo praviloma zastopa. Med aktualnim članom uprave kot zastopnikom družbe in bivšim članom uprave pa ni kolizije interesov, zaradi katere bi bilo potrebno zastopanje družbe s strani predsednika nadzornega sveta. Iz navedenega sledi, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom obstoječe uprave, ne pa tudi proti bivšim članom uprave, ki jim je mandat že prenehal. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da je potrebno upoštevati splošno določbo prvega odstavka 266. člena ZGD-1, ki določa, da uprava zastopa družbo in je tako tudi pooblaščena za izdajo pooblastila za vložitev odškodninske tožbe.

Člani uprave so tisti, ki morajo dokazati, da so ravnali vestno in pošteno. Druge elemente odškodninske odgovornosti pa mora dokazati oškodovanec (škodo ravnanje uprave, škodo in vzročno zvezo med ravnanjem in nastalo škodo).

Če bi tožena stranka redno spremljala izvajanje pogodbe v krajših časovnih terminih, bi tudi takrat že lahko ugotovila, da je vztrajanje pri izpolnjevanju takšne nespremenjene pogodbe očitno negospodarno.

Toženca sta plačevala račune, čeprav v skladu s sklenjeno pogodbo, vendar so zneski očitno večkratno presegali dejansko protivrednost opravljenih storitev nasprotne stranke. Takšno ravnanje ni v dobro družbe in ni v skladu s pravili poslovodne stroke, saj je potrebno za plačane denarne zneske pridobiti predmete ali storitve v ekvivalentni protivrednosti. Toženca pa sta kljub temu, da so jima bili znani podatki, da je bil obseg storitev v letu 2005 kar za 80% manjši od predvidenega, tudi v letu 2006 vztrajala pri nadaljevanju pogodbe pod istimi pogoji in še naprej plačevala dogovorjene pavšalne zneske. V okoliščinah, ko je bila pogodba sklenjena za pavšal le na podlagi predvidevanj in brez konkretne izmere obsega potrebnih storitev nasprotne stranke, predstavlja tudi opustitev sprotnega nadzora nad dejanskim obsegom opravljenih storitev nasprotne stranke, kršitev dolžne skrbnosti.

Ob pravilni uporabi pravila proste podjetniške presoje (business judgment rule) bi toženca tudi morala pridobiti primerne informacije, česar pa nista storila, saj nista zahtevala ustreznih analiz pred sklenitvijo pogodbe, v času izvajanja pogodbe pa njenih učinkov nista spremljala, saj sta kljub zgolj približno 17% realizaciji predvidenega obsega pogodbe, nadaljevala njeno izvajanje brez kakršnihkoli prilagoditev, čeprav je bilo v tisti fazi že jasno, da ni ekvivalentnosti dajatev in se tako tožeči stranki povzroča škoda.