TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 39. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 47/12, 22/16 in 39/16) se razveljavi.   Zahteva za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 39. člena Zakona o medijih se zavrže.

Prvi stavek drugega odstavka 39. člena Zakona o medijih, ki določa, da se pritožba ne vroči nasprotni stranki v odgovor, pomeni poseg v pravico do izjave, ki je sestavni del pravice iz 22. člena Ustave. Ker se pravica do popravka, ki je ustavno zagotovljena pravica, lahko učinkovito uresničuje in doseže svoj namen le s hitrim in ažurnim odzivom na objavljeno obvestilo, je zakonodajalec po presoji Ustavnega sodišča z izključitvijo vročanja pritožbe nasprotni stranki in posledično krajšim postopkom zasledoval ustavno dopusten, legitimen cilj. Vendar pa je Ustavno sodišče, ne da bi se spuščalo tudi v presojo primernosti in nujnosti takšnega ukrepa, ugotovilo, da izpodbijana ureditev ni sorazmerna v ožjem pomenu. Pri presoji sorazmernosti posega v ožjem pomenu Ustavno sodišče presoja, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna koristim, ki bodo zaradi tega nastale. Časovni prihranek v postopku zaradi nevročanja pritožbe nasprotni stranki v odgovor ni znaten. Koristi izpodbijane ureditve z vidika hitrosti oziroma ažurnosti objave popravka po presoji Ustavnega sodišča ne morejo odtehtati teže posledic, ki jih ima izpodbijana ureditev za prizadetega posameznika z vidika pravice do izjave. Zakonska ureditev, ki izključuje možnost odgovora na pritožbo, namreč v tolikšni meri zožuje pravico do izjave v postopku zaradi objave popravka, da v ožjem pomenu ni sorazmerna s koristmi, ki jih zasleduje. Drugi stavek drugega odstavka 39. člena Zakona o medijih določa, da pravočasno in dovoljeno pritožbo pošlje sodišče prve stopnje z vsemi spisi sodišču druge stopnje v dveh dneh od dneva, ko je bila vložena. Po razveljavitvi prvega stavka drugega odstavka 39. člena Zakona o medijih bo moralo sodišče pritožbo vročati v odgovor, zato je v roku dveh dni od vložitve ne bo moglo poslati sodišču druge stopnje. Prvi in drugi stavek drugega odstavka 39. člena Zakona o medijih tvorita logično celoto, zato razveljavitev prvega stavka narekuje tudi razveljavitev drugega stavka drugega odstavka 39. člena Zakona o medijih. Vročanje pritožbe v odgovor ne vpliva na čas odločanja Višjega sodišča o pritožbi, pa tudi sicer predlagatelj ni izkazal, da v konkretnem primeru ne more sprejeti ustavnoskladne odločitve brez odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti tretjega odstavka 39. člena Zakona o medijih, zato je Ustavno sodišče zahtevo v tem delu zavrglo.