TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 6. in 7.

točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Pritožba zoper 3. točko izreka se zavrne in

se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o

pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Res je bil v letu 1984 na posvetovanju civilnih in gospodarskih

oddelkov Zveznega sodišča, Vrhovnega vojaškega sodišča ter vrhovnih

sodišč republik in avtonomnih pokrajin bivše SFRJ v zvezi z uporabo

219. člena ZOR in 38. člena ZTLR sprejet sklep, da se določba 219.

člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist uporablja le za tiste

primere, ko se stvar spremeni v nekaj drugega ali preneha obstajati.

Vendar pa je bila taka razlaga kasneje opuščena in sodna praksa se je

ustalila na stališču, da je tožbeni zahtevek, kot ga v obravnavanem

primeru uveljavlja tožeča stranka, obligacijski in temelji na

določbah o neupravičeni pridobitvi, konkretno 219. členu ZOR (sodba

Vrhovnega sodišča RS II Ips 593/2003 in v njej citirane številne

druge odločbe tega sodišča). Tožena stranka je z nasprotnim

podrejenim tožbenim zahtevkom zahtevala povrnitev vlaganj v

nepremičnino, tožeča stranka pa se je njenemu tožbenemu zahtevku

upirala med drugim tudi zato, ker opravljene investicije ne pomenijo

povečanja vrednosti nepremičnine in niso koristne za tožečo stranko.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča napačno štelo

začetek teka zastaralnega roka. Tako 215. člen ZOR kot 38. člen in

40. člen ZTLR kot relevanten trenutek določajo trenutek vrnitve

oziroma izročitve stvari lastniku. Šele tedaj ima pridobitelj tudi na

razpolago vse elemente, na podlagi katerih lahko opredeli višino

svojega zahtevka - koliko pomenijo koristni stroški povečanje

vrednosti stvari ob vrnitvi (215. člen ZOR in 4. odstavek 38. člena

ZTLR) in koliko so koristni stroški osebno koristni za lastnika (5.

odstavek 39. člena ZTLR).