TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se spremeni sodba sodišča prve stopnje:

- v II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek druge tožnice za ugotovitev ničnosti Prodajne pogodbe, sklenjene med drugo tožnico in toženo stranko dne 6. 2. 2015 in za izstavitev drugi tožnici listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist druge tožnice na nepremičninah, navedenih v drugem odstavku II. točke izreka prvostopenjske sodbe ter

- v III. točki izreka tako, da je druga tožnica dolžna povrniti toženi stranki 2.325,50 EUR stroškov pravdnega postopka.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

V strokovni literaturi se pojem ekonomske lastnine največkrat obravnava kot ekonomsko ovrednotenje dejanskega položaja, ko je osebi, ki nima priznane lastninske pravice na stvari, zaradi učinka drugih pravnih razmerij omogočeno uživanje ekonomskih koristi od te stvari. Primer takšnega položaja je v pogodbenem položaju finančnega leasinga, ko je leasingodajalec formalni lastnik predmeta leasinga, medtem ko ga ekonomsko izkorišča leasingojemalec. Zato se ga pogosto opredeljuje kot ekonomskega lastnika stvari. Vendar tudi takšna uporaba tej besedni zvezi ne daje enoznačne dejanske vsebine. Sklicevanje na položaj ekonomskega lastništva bi bilo zato mogoče obravnavati kot dejansko trditev samo ob hkratnem zatrjevanju drugih dejanskih (ali pravnih) dejstev, kar bi zatrjevanemu položaju dalo neko vsebino. Brez vsebinske napolnitve uporabljenega pojma "ekonomskega lastnika" je trditve tožeče stranke mogoče razumeti zgolj kot zanikanje pravnega položaja imetnika lastninske pravice, oziroma v konkretnem primeru zanikanje položaja navedene osebe kot družbenika v družbi. Golo sklicevanje na takšno razmerje ne pomeni zatrjevanja pravno relevantnega dejstva, glede katerega bi lahko nastopili učinki prekluzije po prvem odstavku 286. člena ZPP.