TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

 

Tožnik ima sicer prav, ko navaja, da v 13. točki 1. odstavka 9. člena ZDoh ni posebej določeno, da bi moral zavezanec za dosego davčne olajšave delnice kupiti na primarnem trgu vrednostnih papirjev, vendar je po presoji sodišča treba to določbo razlagati po namenu ter v povezavi s 1. in 11. točko 1. odstavka ter 2. odstavkom 9. člena ZDoh. Sodišče se strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da je namen davčne olajšave iz 13. točke 1. odstavka 9. člena ZDoh v vzpodbujanju ustanavljanja delniških in drugih gospodarskih družb ter zadrug, ne pa v vzpodbujanju nadaljnjega prenosa vrednostnih papirjev oziroma deležev gospodarskih družb in zadrug. Takšen zakonodajalčev namen izhaja tudi iz določil 1. in 11. točke 1. odstavka 9. člena ZDoh, po katerih se osnova za dohodnino zmanjša za sredstva, vložena v vrednostne papirje, katerih izdajatelj je Republika Slovenija in katerih vračilni rok je daljši od 12 mesecev, ter za sredstva, vložena v deleže in delnice pravnih oseb, ki so namenjene izključno razvoju znanosti in tehnologije, pri čemer se, po izrecni zakonski določbi, zmanjšanje osnove za vsak vrednostni papir prizna samo enkrat (2. odstavek 9. člena ZDoh). ZDoh torej celo v primerih, ko gre za nakup dolgoročnih vrednostnih papirjev Republike Slovenije in za sredstva (pri čemer ne zahteva vplačila v denarju), vložena v delnice pravnih oseb, katerih dejavnost je namenjena izključno razvoju znanosti in tehnologije, davčnim zavezancem ne omogoča uveljavljanja olajšave pri vsakokratnem prenosu vrednostnega papirja, temveč za vsak vrednostni papir le enkrat. Navedeno vsebino spornega določila potrjuje tudi gramatikalna razlaga 13. točke, saj zakon govori le o "znesku vplačil v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb", ne pa tudi o deležih gospodarskih družb (primerjati z določilom 11. točke 9. člena ZDoh). Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 29/94, 82/94, 20/98, 84/98, 6/99, 54/99 in 45/01, v nadaljevanju: ZGD), ki je veljal v času upravnega odločanja, tako pri simultani ustanovitvi delniške družbe (191. člen) kot tudi pri sukcesivni ustanovitvi delniške družbe (206. člen) izrecno govori o vplačilu delnic. Pri družbi z omejeno odgovornostjo pa je razlika med osnovnimi vložki in poslovnimi deleži natančno določena. Na podlagi osnovnega vložka in sorazmerno z njegovo vrednostjo v osnovnem kapitalu pridobi družbenik svoj poslovni delež (2. odstavek 406. člena ZGD), ki ga lahko prenaša pod določenimi pogoji (416. člen ZGD). Ker torej obravnavano določilo ZDoh ne govori o prenosu delnic in deležev, temveč o vplačilih v denarju za delnice in za vložke gospodarskih družb, tudi po presoji sodišča ni mogoče priznati uveljavljane davčne olajšave za delnice, ki jih je tožnik kupil v letu 2002.