TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. III Cp 259/2024 z dne 4. 4. 2024 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. III Z 46/2023 z dne 1. 2. 2024 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v nov postopek.   Pritožnik in nasprotna stranka iz postopka zavarovanja sama nosita svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

Pretirano omejujoče z vidika otrokove pravice, da poda v postopku vrnitve po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (t. i. Haaška konvencija iz leta 1980) upoštevno mnenje (iz 22. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 56. člena Ustave), je stališče, da mora biti otrokovo nasprotovanje vrnitvi v državo izvora, da bi bilo v smislu drugega odstavka 13. člena Haaške konvencije iz leta 1980 lahko upoštevano, ne le odločno, ampak tudi utemeljeno z resnimi razlogi (torej s takimi, ki bi kazali na njegovo ogroženost v primeru vrnitve); da torej ne zadošča, če dovolj zrel otrok svoje odločno nasprotovanje vrnitvi v državo izvora utemelji z razumljivimi, njegovi starosti primernimi, življenjsko prepričljivimi razlogi. Nesprejemljivo z vidika navedene človekove pravice je tudi stališče, da otrok ob tem ne sme biti pod nikakršnim vplivom starša, ki ga protipravno zadržuje, za to, da je njegovo mnenje lahko upoštevano. Izkustveno verjeten vpliv starša, ki otroka neupravičeno zadržuje, nanj ima lahko – za to, da se v teh postopkih da ustrezna teža otrokovi pravici do izjavljanja – po oceni Ustavnega sodišča za posledico neupoštevanje mnenja sicer dovolj zrelega otroka le, če je ta po razumni presoji sodišč večji od običajnega, če gre torej za starševo načrtno manipuliranje z otrokom oziroma za otrokovo indoktrinacijo, zaradi česar otrok ni sposoben avtonomnega odločanja, o čemer je mogoče med drugim sklepati prav na podlagi razlogov, s katerimi otrok utemeljuje svoje nasprotovanje vrnitvi. Nesprejemljiva z vidika navedene človekove pravice otroka je v okoliščinah obravnavanega primera (upoštevaje pri tem dekličino starost, mnenja centra za socialno delo o tem, da je treba njeno mnenje upoštevati, ter razloge, s katerimi deklica nasprotuje vrnitvi), ki pa niti niso bile dovolj raziskane, tudi pavšalna utemeljitev o vprašljivi zadostni zrelosti enajstletne deklice, da bi bilo lahko njeno mnenje v tem sodnem postopku upoštevano. Z omenjenim pristopom sta sodišči kršili tudi procesni vidik pritožnikove pravice do družinskega življenja iz 22. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Ustave. Izpodbijana odločitev o pritožnikovi dolžnosti vrnitve hčerke v državo izvora namreč omejuje uresničevanje njegove pravice do družinskega življenja, tako omejevanje pa je ustavno dopustno le, če ga utemeljuje otrokova največja korist. Če ta ni bila ustavnopravno ustrezno ovrednotena oziroma če dejansko stanje v smeri ugotavljanja največje koristi otroka v konkretnem postopku kljub zavzemanju starša za to ni bilo dovolj raziskano in posledično tudi odločitev v tem pogledu ni ustavnopravno zadostno obrazložena, je s tem nedopustno poseženo tudi v človekove pravice starša, ki se zavzema za to, da otroka, domnevno prav zaradi take njegove avtonomno oblikovane volje, ne vrne v državo izvora.