TFL Vsebine / TFLGlasnik

IZHODIŠČE

Promocija zdravja na delovnem mestu dopolnjuje temeljne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev. Predstavlja načrtovane sistematične ciljane aktivnosti in ukrepe, ki jih organizacije kot delodajalci izvajajo poleg zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu zaradi ohranjanja in krepitve telesnega in duševnega zdravja delavcev, kar jim nalaga Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), in ki podpirajo zdrav življenjski slog ter pripomorejo k spodbudnemu delovnemu okolju in zmanjšanju izostajanja z dela.

Organizacije izvajajo ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Prav tako morajo načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu, pri čemer morajo pri načrtovanju delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, uporabe delovne in osebne varovalne opreme ter uporabe nevarnih kemičnih snovi zagotoviti, da so bili upoštevani vsi vplivi na varno in zdravo delo delavcev ter da so okolje, postopki, prostori, oprema in snovi primerni in v skladu z namenom uporabe.

Vse ukrepe in način za zagotavljanje varnosti in zdravja na delovnem mestu ter načrt promocije zdravja na delovnem mestu določijo v izjavi o varnosti z oceno tveganja, s katero morajo biti seznanjeni vsi vključeni v delovni proces.Skladno z 32. členom ZVZD-1 na podlagi Smernic za promocijo zdravja na delovnem mestu morajo organizacije za ta namen zagotoviti potrebna sredstva in način spremljanja izvajanja. Namenjena sredstva za promocijo zdravja na delovnem mestu se razlikujejo glede na velikost organizacij in vključene delavce.

Izvajanje ukrepov za promocijo zdravja na delovnem mestu povzroča različne vrste stroškov, na primer stroške zagotavljanja izbire zdrave prehrane v menzi, stroške seminarjev za spodbujanje zdravih življenjskih navad v najširšem smislu, stroške vadb in podobno. Največkrat jih lahko opredelimo kot stroške storitev. V SRS-ju (2024) 12.2 je določeno, da se stroški materiala in storitev razvrščajo po izvirnih vrstah. Podrobnejšo razčlenitev določi organizacija sama.Njihovo razčlenjevanje po namenskih skupinah¹ se ureja pri obračunavanju celote stroškov. Podrobneje pa evidentiranje stroškov opredeljujejo Pravila skrbnega računovodenja (PSR) 3 – Stroški po vrstah, mestih in nosilcih. Iz PSR-ja 3.1 izhaja, da se stroški ob začetnem pripoznanju razčlenjujejo po izvirnih vrstah na a) stroške materiala; b) stroške storitev; c) stroške amortizacije; č) stroške dela; d) stroške dajatev, ki so neodvisne od poslovnega izida in niso vezane na stroške od a) do č);  lahko pa tudi na e) finančne stroške.

Poleg računovodske obravnave je treba upoštevati še davčno obravnavo teh stroškov. Pri davčni opredelitvi stroškov promocije zdravja na delovnem mestu (z vidika dohodnine, davka od dohodkov pravnih oseb in davka na dodano vrednost) je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine ter obravnavati vsak primer posamično^.2

Plačil delodajalca za promocijo zdravja na delovnem mestu po veljavnih določilih Zakona o dohodnini ni mogoče na splošno izvzeti izobračuna bonitet, ampak je v zvezi s tem potrebna posamična obravnava. Če gre za boniteto, so taka plačila delodajalca obdavčena z dohodnino in prispevki za socialno varnost. Računovodsko se stroški prispevkov delodajalca skladno s SRS-jem 13.3 obravnavajo kot stroški dela, prispevki delojemalca in akontacija dohodnine pa so zajeti v bruto plačo in le znižujejo čisto (neto) izplačilo delavcu.

Na podlagi predstavljenega izhodišča je bila sprejeta strokovna razlaga.

Celoten članek je dostopen za naročnike!