TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija tožene stranke se zavrže.

II. Reviziji prve in druge stranske intervenientke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se pritožbi stranskih intervenientk ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se v III. točki zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek v višini 32.686,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2014 dalje do plačila; v V. in VI. točki pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške njenega pravdnega postopka v znesku 2.244,80 EUR, stranskim intervenientom pa njihove v znesku 2.993,44 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila;

- v II. točki izreka pa tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.851,32 EUR in stranskim intervenientom njihove stroške pritožbenega postopka v znesku 2.084,77 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka, tožeča stranka pa sama svoje stroške odgovora na revizijo tožene stranke in odgovora na revizijo stranskih intervenientk. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stranskima intervenientkama njune stroške revizijskega postopka v znesku 1.541,45 EUR.

Nižji sodišči sta zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča nepravilno presodili, da je bila Predpogodba razvezana oziroma da je tožnica od Predpogodbe enostransko odstopila. Ker Predpogodba še vedno velja, tudi ni pravilna odločitev nižjih sodišč o utemeljenosti zahtevka za plačilo obresti po petem odstavku 111. člena OZ in drugem odstavku 382. člena OZ.

Zaključek nižjih sodišč, da je tožnica od Predpogodbe odstopila zaradi neizpolnitve, je v nasprotju s 103. in 105. členom OZ. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da je bil rok za sklenitev prodajne pogodbe (torej rok za izpolnitev Predpogodbe) končno določen na 60 dni po ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ko bo kupec lahko sklenil prodajno pogodbo z lastniki nepremičnin (torej po zaključku zapuščinskega postopka), in ker sta ugotovili tudi, da ni šlo za fiksno pogodbo v smislu 104. člena OZ (saj izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bila bistvena sestavina pogodbe), je napačno stališče nižjih sodišč, ki sta za neizpolnitev pogodbe, zaradi katere je tožnica odstopila od Predpogodbe, šteli že samo dejstvo, da glavna pogodba ni bila sklenjena. Obveznost namreč glede na določila v Predpogodbi sploh še ni zapadla in toženka še ni prišla v zamudo. Zgolj dejstvo, da je toženka na pozive stečajnega upravitelja vrnila glavnico, še ne odvezuje tožnice dolžnosti upnika, da da dolžniku (toženki) dodatni rok po drugem odstavku 105. člena OZ. Poleg tega je že sama Predpogodba v 4. členu uredila posledice situacije, ko glavna pogodba ni sklenjena.

Ker je bila toženka ob vračilu denarja tožnici že razrešena s položaja skrbnice za poseben primer, zapuščinski postopek pa takrat še ni bil zaključen (torej je denar vrnila v svojem imenu zgolj kot ena izmed dedičev dediščine, ki niti še ni bila razdeljena), sta nižji sodišči tudi materialno pravno zmotno presodili, da njena konkludentno izražena izjava volje o sporazumni razvezi Predpogodbe pomeni sklenjen dogovor o sporazumni razvezi v imenu vseh dedičev in neveljavnost Predpogodbe. Takšen dogovor bi lahko sklenil samo tretji stranski intervenient (Center za socialno delo) kot skrbnik premoženja. Toženkino soglasje o sporazumni razvezi Predpogodbe nima pravnih posledic za samo veljavnost Predpogodbe, saj je toženka izjavo volje podala kot neupravičena oseba. Ni bistveno, ali je tožnica za toženkino razrešitev s položaja skrbnika za poseben primer vedela ali ne, saj glede na določbe 73. člena OZ dobra vera nasprotne stranke še ne pomeni veljavnosti pogodbe.