TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija četrtega tožnika, šeste tožnice in sedmega tožnika se zavrne.

Revizija toženke se v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na zahtevek tretje tožnice za povrnitev premoženjske škode, zavrže.

Reviziji toženke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki glede odškodnine za nepremoženjsko škodo spremeni tako,

- da se prisojeni zneski znižajo: prvemu tožniku na 7.000 EUR, drugi tožnici na 6.000 EUR, tretjemu tožniku, peti tožnici, šestemu tožniku in sedmi tožnici pa na 5.500 EUR;

- da se znesek stroškov postopka na prvi stopnji, ki jih je toženka dolžna plačati tožnikom, zviša na 14.784,62 EUR.

V III. točki se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da vsaka stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Sicer se revizija toženke zavrne.

Četrti tožnik, šesta tožnica in sedmi tožnik morajo v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženki njene revizijske stroške v višini 1.101,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Toženka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikom njihove stroške odgovora na revizijo v znesku 112,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Glede drugega območja varstva pred hrupom, v katerega sta nižji sodišči uvrstili nepremičnino tožnikov, uredba določa, da razvrstitev posameznih območij v to območje določi minister, pristojen za okolje, na podlagi pobude občine, če iz dokumentacije, priložene k pobudi, sledi, da so izpolnjene zahteve varstva pred hrupom, ki v skladu s to uredbo veljajo za takšno območje varstva pred hrupom. Ker občina po ugotovitvah nižjih sodišč očitno svojim obveznostim ni zadostila, je sporno vprašanje, skladno z določbami pravdnega postopka kot predhodno vprašanje rešilo sodišče (13. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP). Prepoved reformatio in peius velja torej samo za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje. Prepoved pa ne velja za odločitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejme v ponovljenem postopku. Če je sodba v pritožbenemu postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje, ta prepoved preneha.

Revizijsko sodišče je pri odmeri odškodnin upoštevalo neposredno bližino hiše od ceste, relevantno obdobje preobremenitve s hrupom, intenzivnosti imisij in okoliščine posameznega oškodovanca ter okvire prisojenih odškodnin v sodni praksi v podobnih primerih.