TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka (oprostilni del glede obtožene pravne osebe A. d.o.o.) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zagovornikov obtoženega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka (obsodilni del glede obtoženega B. B.), to je v nerazveljavljenem delu, potrdi.

III. Obtoženec B. B. je dolžan plačati sodno takso v znesku 2.925,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Očitna ekonomska nerazumnost pogodbe, ki je neposredno povzročila izpad prihodkov družbe C. d.o.o., hkrati pa onemogočila ustrezno odmeno v obliki plačila kupnine, konkretno očitano izvršitveno ravnanje določa kot "drugo goljufivo dejanje", primerljivo s prodajo premoženja po nerealni ceni oziroma sploh brez odmene v pogojih grozečega stečajnega postopka nad družbo kot dolžnikom.

V sodbenem izreku je nastajanje velike premoženjske škode upnikom časovno zamejeno od januarja do decembra 2015, kar je v skladu z abstraktnim dejanskim stanom, ki določa prepovedano posledico kot posledico trenutnega izvršitvenega ravnanja, ne izključuje pa, da nastaja sukscesivno, z vsakim mesečnim izostankom plačila najemnin družbi C. d.o.o. kot bivšemu lastniku objekta.

Trenutnost izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja pomeni tudi, da prepovedana posledica nastane naenkrat kot neposredna posledica izvršitvenega ravnanja.

Pritožba zmotno enači položaja strokovne pomočnice obrambe in izvedenke, saj je prva pomoč obtožencu, da svoj zagovor podkrepi s strokovnimi stališči, druga pa pomočnik sodišča pri razreševanju strokovno zahtevnih vprašanj pri nalogi popolnoma in po resnici ugotoviti odločilna dejstva v postopku tako v škodo kot v korist obtoženca. Očitno je, da je položaj strokovnjakinje in izvedenke v izhodišču drugačen v tolikšni meri, kot se v bistvenem razlikujeta položaj obtoženca kot stranke v postopku in položaj sodišča kot tistega, ki odloča o različnih tezah strank v postopku.

V napadeni sodbi je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se pridobitev premoženjske koristi veže na opis kaznivega dejanja, očitanega obtožencu B. B., ki z obtoženo pravno osebo ni bil v takem odnosu, na podlagi katerega bi se lahko vzpostavila njena kazenska odgovornost; vendar pa zmotno zaključilo, da je konkretizacija materialnega pogoja kazenske odgovornosti pravne osebe v smislu prispevka njenih vodstvenih oziroma nadzornih organov nujen del opisa njej očitanega kaznivega dejanja.

Materialnega pogoja kazenske odgovornosti pravne osebe v smislu konkretizacije prispevka njenih vodstvenih oziroma nadzornih organov k storitvi kazenskega dejanja ni treba vključiti v opis očitka zoper pravno osebo, ga pa je pred zaključkom, da je kazenska odgovornost pravne osebe dokazana, treba ugotoviti.