TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, spremeni tako, da se glasi:

Prvotožena stranka je dolžna plačati v stečajno maso tožeče stranke odškodnino v višini 705.224,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2006 do plačila, v 15-tih dneh, in ji povrniti pravdne stroške v višini 26.994,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje glede zavrnitve tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko za 70.935,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2006 ter zoper drugo in tretje toženo stranko v celoti in glede odločitve o pravdnih stroških drugo in tretje tožene stranke, potrdi.

III. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 5.910,56 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna tretje toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 5.050,80 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

„Preusmeritev poslovanja oziroma finančnih tokov na drugo pravno oziroma fizično osebo“ je abstrakten pojem, ki ga mora s konkretno vsebino napolniti šele sodišče. Gre lahko za množico raznovrstnih pravnih poslov ali pravnih dejanj, ki posamično ali pa šele vsa skupaj, gledano kot celota, izpolnijo dejanski stan, ki pomeni „preusmeritev poslovanja in finančnih tokov“.

Odškodninski zahtevek zaradi preusmeritve poslovanja bo po vsebini največkrat res zahtevek zaradi škodljivih pogodb, saj se preusmeritev praviloma izpelje s pravnimi poslom, zakon pa že sam postavlja domnevo, da je takšen pravni posel škodljiv oz. da je v njegovi posledici nastala škoda.

ZFPPod je že sam postavil domnevo, da so upniki zaradi preusmerjanja finančnih tokov in poslovanja na druge pravne osebe v času po potrditvi prisilne poravnave do poteka roka za izpolnitev obveznosti iz potrjene prisilne poravnave, neenakopravno obravnavani in je zato takšna ravnanja tudi prepovedal. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, kateri upniki so bili neenakopravno obravnavani. V primeru zakonske domneve nosi trditveno in dokazno breme stranka, ki domnevo izpodbija in ne stranka, ki se nanjo sklicuje. Zato je bilo na strani prvotožene stranke, da trdi in dokaže, da so bili upniki tožeče stranke kljub preusmeritvi poslovanja in finančnih tokov enakopravno obravnavani, oz. da preusmeritev poslovanja ni vplivala na njihov finančni položaj.

Po načelu proste podjetniške presoje (free judgment rule) se lahko presojajo le takšna ravnanja uprave, ki so bila storjena v dovoljenih mejah polja proste presoje.

Bilanca stanja družbe ni dokaz, ki bi bil objektivno primeren za dokazovanje plačila (družbe ali družbi), saj dejstev plačila ne izkazuje. Plačilo obveznosti (iz obveznic) se izvede z denarnim tokom od zavezanca (izdajatelja obveznic) k upravičencu (zakonitemu imetniku obveznic). Plačilo se torej dokaže tako, da se dokaže denarni tok od izdajatelja obveznic k njihovemu imetniku. Bilanca stanja ne kaže nobenih denarnih tokov in je zato za namene dokazovanja plačila brez vsakršne dokazne vrednosti.