TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 843.530,00 SIT od 11.10.1993 do 9.5.1995 zavrne.

V ostalem delu (glede plačila 834.530,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1995 naprej) se revizija zavrne.

Tožena stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Rok za plačilo zakonsko ni bil določen, iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla tožena stranka torej šele po opominu, najkasneje pa z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Dejanske ugotovitve prvostopenjske sodbe o obstoju morebitnega opomina molčijo. Zamudne obresti so torej začele teči šele z vložitvijo tožbe, saj začne pravdni postopek teči z vložitvijo tožbe (tako izrecno 185. člen ZPP 1977) in je bil namen tožbe doseči prav izpolnitev predmetnega zahtevka.

241. člen ZPP 1977 nalaga stranki, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, da prej navede, o čem naj priča. Takšno breme pomeni zgolj izvedbo bolj splošnega pravila iz drugega odstavka 7. člena in 219. člena ZPP 1977, po katerem je stvar stranke, da navede dejstva, in predlaga dokaze, s katerimi se dokazujejo po njej navedena dejstva.

Če stranka ne navede dejstev, sodišče ne more niti presoditi, ali bi bilo dejstvo, o katerem bi lahko pričala priča, pomembno. Takšnega dokaza zato sodišče ne sme izvesti.