TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba proti odločitvi o zavrnitvi predloga za odlog se zavrže, sicer pa se pritožba zavrne in sklep v preostalem delu potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 80. člena ZIZ odločalo tudi o predlogu dolžnika za omejitev izvršbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da ima upnik za poplačilo svoje terjatve izvršilni naslov, ki mu omogoča, da v primeru kot je ta, to pa je, ko dolžnik prostovoljno svojih obveznosti noče izpolniti, za poplačilo svoje terjatve poseže na dolžnikovo premoženje. Zato je treba vse omejitve te pravice upnika, ki je po praksi Ustavnega sodišča vidik pravice do sodnega varstva, razlagati restriktivno, to pa so tudi omejitve iz 80. člena ZIZ, in hkrati v sorazmerju z dolžnikovo pravico do svobodne gospodarske pobude.

Venire contra factum proprium je tudi ravnanje dolžnika, da obveznosti, ki jo ima po izvršilnem naslovu – sodni poravnavi (!), ne izpolni, hkrati pa zatrjuje, da ima posle, ki presegajo 100.000 EUR, v predlogu za odlog izvršbe pa še navaja, da je predmetni upnik pravzaprav tretji v vrsti za plačilo iz vrednosti predmetnega vozila, ki glede na zatrjevano iz vrednosti tega premoženja ne bo poplačan. Hkrati tudi na primer upniku v okviru možnosti, ki jih ima po drugem in četrtem odstavku 34. člena ZIZ, ne ponudi učinkovite možnosti za poplačilo terjatve (kar hkrati predstavlja izpolnitev obveznosti, katero se je zavezal izpolniti v sodni poravnavi). Ob tehtanju obeh pravic in ob pravkar povedanem dolžnik ne more biti deležen predlaganega pravnega varstva, ki meji na zlorabo pravice.