TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Restriktivnost pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe (ki se pokriva s tožbenim zahtevkom v delu, s katerim tožnica uveljavlja nedenarno terjatev) narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke.

Za izdajo regulacijske začasne odredbe mora tožeča stranka poleg verjetnosti obstoja terjatve izkazati tudi enega izmed pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, ki bi lahko opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana. Pri tem ne zadostujejo le pavšalne navedbe o nevarnosti težko nadomestljive škode.

Predlagana začasna odredba tudi ne izpolnjuje pogoja reverzibilnosti. Gre za dodaten pogoj, ki ga ZIZ ne določa, izhaja pa iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča Up-275/97. S tem pogojem je dodatno omejena izdaja regulacijskih začasnih odredb, katerih učinek mora biti po razveljavitvi začasne odredbe odpravljiv in pomeni, da mora upnik, ki je izkazal verjetnost terjatve in verjetnost potrebnosti začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, izkazati tudi možnosti vzpostavitve v prejšnje stanje v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka. Ker v konkretnem primeru že pogoj težko nadomestljive škode ni podan, se sodišče prve stopnje, in sedaj tudi pritožbeno sodišče, ni bilo dolžno ukvarjati s tem vprašanjem.