TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah IV in VI ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in sodba ter sklep v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih potrdita.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Ker gre za pogodbeno dogovorjeno pravico do povrnitve vlaganj, ki sta jih na najetih nepremičninah opravila tožnika v soglasju s toženko kot najemodajalko, pride za presojo takšnega ugovora v poštev splošni zastaralni rok petih let, ki je določen v 346. členu OZ.

Bistveno je, da je v konkretnem primeru uporaba zakonskih pravil o neupravičeni obogatitvi izključena, saj so se pravdne stranke o pravici tožnikov do povračila vlaganj dogovorile z najemno pogodbo. Pogodbena podlaga pa uporabo zakonskih pravil izključuje.

Sodišče za uporabo razlagalne metode po drugem odstavku 82. člena OZ, ni imelo nobene podlage. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo 7. člen najemne pogodbe razumeti tako kot se glasi, torej tako, da imata tožnika pravico do povračila vrednosti neamortiziranih vlaganj tudi v primeru, če je do odpovedi najemne pogodbe prišlo po izteku 10-tih let od njene sklenitve.

Glede na to, da je tožnika seznanilo, da dokaza z izvedencem glede njunih trditev (o vrednosti neamortiziranih vlaganj) ne bo izvedlo, da po predlogu toženke postavljenemu izvedencu tudi ni naložilo, da oceni vrednost teh vlaganj in da je toženka delu izvedenca mimo naloge, ki mu je bila določena s sklepom sodišča, nasprotovala bi moralo tožnika opozoriti, da bo mnenje izvedenca A. A. (v spornem delu) kljub temu upoštevalo. Ker tega ni storilo, na ugotovitev izvedenca A. A. pa je oprlo odločitev o zavrnitvi zahtevka, tožnika sodbo v tem delu utemeljeno označujeta kot sodbo presenečenja.