TFL Vsebine / TFLGlasnik

Namen predmetnega prispevka je predstaviti pravna pravila, ki jih ureja DZ na področju premoženjskih razmerij med zakonci in zunajzakonskimi partnerji, zlasti na področju razdelitve skupnega premoženja. Poleg tega v bistvenem predstavljam tudi pravno ureditev dveh Uredb Sveta EU – 2016/1103 z dne 24. junija 2016 in 2016/1104 z dne 24. junija 2016 –,⁶,⁷ ki urejata vprašanja premoženjskih razmerij med zakoncema in premoženjskopravne posledice registriranih partnerskih skupnosti.

V sodobni družbi gre namreč zaznati večje število družinskih skupnosti s čezmejnimi učinki, zato je urejanje razmerij z mednarodnim elementom še posebej pomembno. Namen sprejetja obeh uredb je namreč prav v tem, da se ob prostem gibanju oseb znotraj Evropske unije, zagotovi tudi pravna varnost zakoncev (in partnerjev v registriranih skupnosti) glede njihovega premoženja in omogoči visoka raven predvidljivosti pravnih pravil, ki se uporabljajo za njihova premoženjska razmerja.⁸

Družinski zakonik

Bistvena novost DZ je uvedba možnosti pogodbenega režima med zakoncema (ali zunajzakonskima partnerjema). Možnost izbire pogodbenega režima – 65. člen DZ (prek sklenitve pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij – 85. člen DZ), sledi temeljnim civilnopravnim načelom avtonomije in dispozitivnosti pravnih norm,⁹ pri sprejemu te rešitve pa je zakonodajalca vodilo tudi zavedanje, da možnost zakoncev (oziroma bodočih zakoncev),¹⁰ da se svobodneje dogovarjata o medsebojnem premoženjskem razmerju, pozna velika večina evropskih pravnih ureditev.¹¹

V okviru pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij (85. člen DZ) se je možno dogovoriti tudi za način delitve skupnega premoženja. Navedeno je utrjeno z dikcijo tretjega odstavka 71. člena DZ, ki določa, da se premoženje razdeli po pravilih zakonitega premoženjskega režima le, če v pogodbi o ureditvi premoženjskih razmerij, s katero zakonca spreminjata zakoniti premoženjski režim, ni določen način delitve skupnega premoženja. V dosedanji ureditvi (ob upoštevanju določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij)¹² sta se lahko zakonca (ali zunajzakonska partnerja) sporazumela o načinu delitve premoženja zgolj ob sami razdelitvi (ob prenehanju ali tekom trajanja zakonskega zveze), nova ureditev pa omogoča, da se dogovoru o načinu razdelitve skupnega premoženja lahko zagotovi vnaprejšnji zavezovalni učinek v času trajanja ali celo pred sklenitvijo zakonske zveze, ¹³,¹⁴ ne da bi šlo sočasno tudi za samo razdelitev premoženja.

Postopek razdelitve premoženja zakoncev je sicer (tudi v skladu z novo ureditvijo) mogoče razdeliti v tri faze:¹⁵

1. določitev obsega skupnega premoženja
2. določitev višine deležev na skupnem premoženju (73. člen DZ)
3. razdelitev skupnega premoženja (delitev premoženja v ožjem pomenu, 75. člen DZ).

Določitev višine deležev na skupnem premoženju predstavlja predhodno fazo za razdelitev premoženja v ožjem pomenu (75. člen DZ), vendar pa določitev višine deležev (73., 74. člen DZ) ni mogoča, če predhodno ni nesporno določen obseg skupnega premoženja (posredno drugi odstavek 71. člena DZ). Pred določanjem višine deležev na skupnem premoženju se ugotavljajo dolgovi in terjatve v razmerju do skupnega premoženja (72. člen DZ), kar lahko privede do povečanja oziroma zmanjšanja skupnega premoženja zakoncev.

Skupno premoženje zakoncev se razdeli, če zakonska zveza preneha¹⁶ ali tekom trajanja zakonske zveze (prvi odstavek 71. člena DZ). V kolikor zakonca ne dosežeta sporazuma (ali način delitve ni določen s pogodbo o premoženjskopravnih razmerij med zakoncema, glej zgoraj), se delitev premoženja opravi po pravilih zakonskega premoženjskega režima (skladno z določbami DZ in določbami procesne zakonodaje). Delitev premoženja se primarno predlaga v nepravdnem postopku (71. člen DZ, 155. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1).¹⁷ Če je med zakoncema sporen obseg skupnega premoženja in (ali) višina deležev na skupnem premoženju, sodišče udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno (9. člen ZNP-1) napoti na pravdo (tretji odstavek 155. člena ZNP-1). V skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹⁸ so možne oziroma dopustne tudi neposredne tožbe na ugotovitev obsega in (ali) deleža na skupnem premoženju.¹⁹

Ne glede na to, ali gre za napotitev ali neposredno uveljavljanje zahtevkov, je tožba na ugotovitev obsega skupnega premoženja ugotovitvena,²⁰ saj skupno premoženje nastaja ex lege (67. člen ZD) in je treba s sodbo sodišča le določiti njegov obseg, medtem ko je tožba na ugotovitev deleža na skupnem premoženju oblikovalna,²¹,²² saj deleži zakoncev na skupnem premoženju do sporazuma o višini deležev, oziroma do odločitve sodišča niso določeni (prvi odstavek 68. člena DZ). Neodvisno od nepravdnega postopka so takšne tožbe v praksi vložene, kadar med zakoncema že od samega začetka obstaja spor o obsegu skupnega premoženja in (ali) deležih na skupnem premoženju. V tem primeru se premoženjska razmerja zakoncev izvorno razrešujejo v pravdi, medtem ko se spor o načinu razdelitve skupnega premoženja nato večinoma razreši v nepravdnem postopku.²³ Torej, razlikovanje glede tega, ali se bo premoženjski spor med zakoncema začel v pravdnem ali nepravdnem postopku, bo odvisno od okoliščine, ali je med zakoncema sporen zgolj način delitve (takrat je podan predlog v nepravdnem postopku), ali pa med njima obstaja tudi spor o obsegu skupnega premoženja in (ali) deležih na skupnem premoženju (takrat se spor začne z neposredno vložitvijo tožbe v pravdnem postopku – 179. člen ZPP ali z napotitvijo na pravdo, če je predhodno že začet nepravdni postopek). Tovrstna ureditev poraja resne pomisleke, saj bi lahko zakonodajalec pri spremembah zakonodaje v smislu urejanja premoženjskih razmerij med zakonci (v širšem smislu), predpisal enoten postopek za razdelitev skupnega premoženja,²⁴ ne pa da (še vedno) prihaja do prehajanja med eno in drugo vrsto postopka, kar pomeni, da lahko spori med zakonci trajajo več let.

Ena najpomembnejših (in dokazno tudi najzahtevnejši) faz v sodnem postopku za razdelitev skupnega premoženja je določitev deležev na skupnem premoženju. Enako kot doslej je z določbo prvega odstavka 74. člena DZ v okviru zakonskega premoženjskega režima uveljavljena zakonska domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (50 odstotkov : 50 odstotkov). Gre za izpodbojno domnevo (praesumptio iuris), ki jo zakonca lahko izpodbijeta, če dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.²⁵ V praksi to domnevo večinoma izpodbija zakonec, ki vloži tožbo na določitev deleža na skupnem premoženju (bodisi samostojno tožbo, bodisi v okviru napotitve na pravdo), pri čemer v tožbi zatrjuje, da je njegov prispevek nadpolovičen ter zahteva, naj sodišče določi razmerje, ki je drugačno od zakonske domneve. Ob tem pa se postavlja vprašanje, ali drugi zakonec, tj. zakonec, ki je v pravdi na ugotovitev deleža na skupnem premoženju tožen, lahko izpodbije domnevo (celo v svojo korist ali v drugačnem razmerju, kot jo vtožuje tožnik) z ugovorom, ali mora vložiti nasprotno tožbo na podlagi 183. člena ZPP. Sodna praksa je bila glede omenjenega vprašanja v preteklih desetletjih izrazito neenotna (in spremenljiva),²⁶ do dokončne ustalitve pa je prišlo s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. Ips 261/2015 z dne 14. januarja 2016. V skladu s citirano sodbo je utrjeno, da lahko tožena stranka svojo pravico na določitev nadpolovičnega deleža iz skupne lastnine uveljavi z ugovorom, če ob tem ponudi ustrezno trditveno in dokazno podlago. Bistveni argument Vrhovnega sodišča je v tem, da ugotovljen delež vsake izmed strank predstavlja njen delež na celotnem skupnem premoženju in ga praviloma ni mogoče ponovno presojati, niti v primeru, če je pozneje v teku pravda glede stvari, ki naj bi še sodile v skupno premoženje. Prav tako mora po mnenju sodišča znašati delež zakoncev na skupnem premoženju 100 odstotkov, zato delež, ki pripada enemu zakoncu, ne more hkrati pripadati drugemu. Na tej podlagi Vrhovno sodišče zaključuje, da sta zahtevka zakoncev (v delu, v katerem se njuni zahtevi po deležih prekrivata in se zanj ne moreta zediniti), izključujoča.²⁷

Po DZ se neznatna razlika v prispevkih posameznega zakonca na skupnem premoženju ne upošteva (zadnji stavek prvega odstavka 74. člena DZ). S to ureditvijo želi DZ preprečiti dolgotrajne postopke, v katerih so sodišča precej podrobno določala deleže zakoncev na skupnem premoženju oziroma na posamezni enoti skupnega premoženja (včasih celo na odstotek ali manj natančno),²⁸ pri čemer pa nekateri avtorji že izražajo dvom, da bo nova ureditev prispevala k ekonomičnosti postopka, saj naj bi moralo sodišče najprej ugotoviti, ali je razlika pri prispevkih znatna, šele nato pa naj bi pristopilo k ugotavljanju natančne višine tega prispevka.²⁹ V sodni praksi je sicer že doslej veljalo, da se šele bistveno višji dohodki enega izmed zakoncev (ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino), odražajo v večjem deležu na skupnem premoženju,³⁰ zaradi česar pri sodnem odločanju glede določitve deležev na skupnem premoženju, v prihodnje ne gre pričakovati večjih sprememb.³¹

Kriteriji oziroma okoliščine za določitev deležev na skupnem premoženju so v Družinskem zakoniku v bistvenem nespremenjeni,³² novo zakonsko besedilo pa izraziteje poudarja dejstvo, da gre za primeroma, tj. eksemplifikativno določene okoliščine, ki vplivajo na določitev višine deleža. Zdaj je izrecno zapisano tudi pravilo, da sodišče pri določitvi deležev upošteva vse okoliščine primera. Sodna praksa je sicer že do sedaj poudarjala, da določanje višine deležev na skupnem premoženju, ni računska operacija, temveč gre za celovito presojo vseh prispevkov, pri čemer sodišče upošteva le bistvene razlike v prispevkih zakoncev.³³ Ob analizi sodne prakse³⁴ lahko ugotovimo, da lahko sodišča posameznim okoliščinam primera pripišejo različno težo, zato je dejanska odločitev o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju (še vedno) različna od primera do primera. V splošnem pa gre ugotoviti, da sodišča niso naklonjena izrazitejšim odstopanjem od zakonske domneve iz drugega odstavka 74. člena DZ.³⁵ Ob tem gre glede dohodkov zakoncev na skupnem premoženju omeniti še stališče sodne prakse, da pri odločitvi o višini deležev na skupnem premoženju ni bistveno, kakšen je dohodek zakoncev, temveč to, kolikšen del svojega dohodka namenita za vzdrževanje in ohranitev skupnega premoženja. ³⁶ Torej posamezni zakonec ne more uspešno zatrjevati, da njegovi (znatno) višji dohodki narekujejo tudi njegov višji delež na skupnem premoženju zakoncev, če ti dohodki niso bili uporabljeni v smislu prispevka k nastanku oziroma ohranitvi skupnega premoženja.³⁷

Zadnjo fazo razdelitve skupnega pa predstavlja način delitve skupnega premoženja (75. člen DZ), ki predstavlja razdelitev skupnega premoženja v ožjem smislu. Do končne razdelitve pride potem, ko je bil sporazumno ali sodno že določen obseg skupnega premoženja ter tudi deleži zakoncev na skupnem premoženju (71.–74. člen DZ). Končna razdelitev premoženja je lahko sporazumna (prvi odstavek 75. člena DZ) ali sodna (drugi odstavek 75. člena DZ). Pri sporazumu je v DZ vnesena novost, da se zakonca o delitvi skupnega premoženja lahko sporazumeta tudi tako, da postaneta solastnika stvari v sorazmerju s svojimi deleži na skupnem premoženju, čeprav za tak dogovor tudi do sedaj niso obstajale normativne ovire.³⁸ Dogovor o načinu delitve skupnega premoženja³⁹ mora biti sklenjen v notarskem zapisu (47. člen ZN), sicer je je ničen (forma ad valorem).⁴⁰

Če se zakonca o načinu delitve skupnega premoženja ne sporazumeta, sodišče razdeli skupno premoženje v nepravdnem postopku. Če je to le mogoče, se najprej opravi fizična delitev, na podlagi katere enemu zakoncu pripadajo določene stvari ali pravice iz skupnega premoženja, drugemu zakoncu pa druge. O tem odloči sodišče glede na potrebe zakoncev in glede na njihove upravičene interese na posameznih stvareh, kot izhajajo iz zakona ali iz namena posameznih stvari (drugi odstavek 162. člena ZNP-1, podobno tudi drugi odstavek 70. člen SPZ). Navedeno pravilo pomembno dopolnjuje določba prvega odstavka 76. člena DZ, iz katere izhaja, da se posameznemu zakoncu ob delitvi na njegov predlog in na račun njegovega deleža, dodelijo tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegovega poklica ali druge dejavnosti oziroma mu omogočajo pridobivanje dohodka. Enako velja za predmete, ki so namenjeni izključno osebni rabi enega od zakoncev in niso njegovo posebno premoženje (drugi odstavek 76. člen DZ). Če delitev v naravi ni mogoča, ali je mogoča le ob znatnih spremembah same stvari ali ob znatnem zmanjšanju njene vrednosti, sodišče odloči, da se opravi civilna delitev, tj. delitev s prodajo stvari in z razdelitvijo izkupička (prvi odstavek 158. člena ZNP-1). Tudi v okviru sodne delitve skupnega premoženja je mogoče, da sodišče vzpostavi solastnino na posameznemu predmetu skupnega premoženja, razen za primer poslovnih deležev.⁴¹

Izjemo od delitve premoženja v nepravdnem postopku predstavljajo situacije, ko je skupno premoženje zakoncev razdeljeno že v pravdnem postopku. Sodna praksa namreč pod določenimi pogoji omogoča (civilno) delitev skupnega premoženja že v pravdi.⁴² Večinoma gre za situacije, ko skupno premoženje zakoncev predstavljala določena terjatev (na primer terjatev iz naslova skupnih vlaganj zakoncev v nepremičnino, ki predstavlja posebno premoženje enega izmed zakoncev ali tretje osebe) in lahko sodišče neposredno ugodi denarnemu zahtevku zakonca, ki od lastnika nepremičnine zahteva povračilo v višini denarnega zneska, ki predstavlja sorazmerni del njegov terjatve iz naslova skupnih vlaganj.⁴³ V tem primeru se terjatev zakoncev iz naslova skupnih vlaganj ne »deli« v nepravdnem postopku, temveč je o njej kot o denarnem zahtevku zakonca dokončno odločeno v pravdnem postopku. ⁴⁴ Podobna situacija nastane v primeru določene aktive ali pasive skupnega premoženja (na primer kupnine za del skupnega premoženja, kreditnih obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem), kjer je lahko posameznemu zakoncu neposredno naloženo plačilo določenega zneska, in sicer v sorazmerju z deležem, ki ga ima na določeni pravici ali obveznosti iz skupnega premoženja.⁴⁵ Do delitve skupnega premoženja de facto pride tudi takrat, ko sodišče, pod pogojem, da je predhodno v tej smeri postavljen ustrezen pravdni zahtevek, že v pravdnem postopku vzpostavi solastnino na določenem premoženju, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev. Navedeno velja zlasti za primer zahtevkov, ki se glasijo na ugotovitev, da spada določena nepremičnina (z identifikacijsko oznako skladno z določbami ZZK-1) v skupno premoženje zakoncev ter da se na tej nepremičnini določi idealni delež vsakega izmed zakoncev.⁴⁶ Pravnomočnost sodbe s takim izrekom (ki pomeni nastanek solastnine s sodno odločbo) omogoča neposreden vpis solastnine v zemljiško knjigo, ne da bila potrebna naknadna vzpostavitev solastnine v nepravdnem postopku ali izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.⁴⁷ Seveda pa lahko zakonca tudi v zvezi s tako vzpostavljeno solastnino naknadno sprožita postopek delitve solastnine v nepravdnem postopku, v skladu z določbami 70. in 71. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), vendar v tem primeru ne gre več za delitev njunega skupnega premoženja (skupne lastnine) po predpisih družinskega prava, temveč za delitev solastnine, v skladu s splošnimi predpisi stvarnega prava.⁴⁸

Celoten članek je dostopen za naročnike!