TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Nikogar ni mogoče zdraviti proti njegovi volji. Pri udeleženki gre za specifično in akutno zdravstveno stanje zaradi katerega v tem trenutku niti ni zmožna oblikovati lastne volje o tem, ali zdravljenje sprejema ali ga odklanja, po mnenju izvedenke pa bo to lahko storila po izteku izrečenega ukrepa - pridržanja na zaprtem oddelku za čas dveh tednov. Izvedenka je izrecno opozorila, da se udeleženka čuti ogroženo od oseb, ki so vstopile v njen blodnjavi sistem (mednje sodijo tudi zdravniki, za katere meni, da ji škodijo enako kot vsi, ki v ta sistem vstopijo), pod vplivom bolezni pa bi se brez izrečenega ukrepa zaradi napačnega razlaganja situacije življenjsko ogrožala. Tako zdravstveno stanje udeleženke je po oceni pritožbenega sodišča mogoče subsumirati pod zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr.

Treba je razlikovati med primerom, ko se neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, a se svojega stanja v dejanskih prvinah zaveda in nanj svobodno pristaja ter primerom, ko se dejanskih prvin svojega duševnega stanja sploh ne zaveda ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati. Tipični primeri, ki ustrezajo slednjemu položaju so: a) mladoletni otrok, ki se razsežnosti duševne motnje ne more zavedati in tako tudi glede zdravljenja ne more oblikovati svobodne volje; b) oseba, ki ji je v tem obsegu odvzeta poslovna sposobnost ter s tem možnost (sposobnost) odločanja o (ne)zdravljenju ter c) oseba z izjemno hudo duševno boleznijo, ki ne omogoča oblikovanja svobodne volje.