TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o premoženjskopravnemu zahtevku, po uradni dolžnosti pa v odločbi o varnostnem ukrepu, spremeni tako, da se:

- varnostni ukrep odvzema predmetov po 73. členu Kazenskega zakonika ne izreče,

- odločba o premoženjskopravnemu zahtevku pa glasi:

Obtoženca sta dolžna oškodovancu B. B., plačati znesek 1.470,00 EUR, v pokritje tega zneska pa Okrožno sodišče v Ljubljani zaseženih 1.470,00 EUR v roku 15-tih dni po pravnomočnosti sodbe oškodovancu nakaže iz denarnih sredstev, ki se nahajajo v depozitih računovodstva pod Snp 3003.

V preostalem se pritožba zagovornica, v celoti pa pritožba obtoženca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Že zaseženega denarja po storjenem kaznivem dejanju, obtožencu ni možno še enkrat zaseči z izrekom varnostnega ukrepa po 73. členu KZ-1.

Obtoženčeva zagovornica pa utemeljeno graja odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Neposredno po storitvi kaznivega dejanja so bili obtoženemu A. A. zaseženi torbica, last oškodovanca, forinti, bančne kartice oškodovanca, 200 hrvaških kun ter 2.625,00 EUR. Zaseg na podlagi 220. člena ZKP je posebno preiskovalno dejanje, ko se predmeti, ki utegnejo biti dokazilo, zasežejo in izročijo v hrambo sodišču ali pa se kako drugače zavaruje njihovo hrambo. S temi predmeti je mišljen tudi denar ali premoženje. Oškodovancu je bila vrnjena torbica z bančnimi karticami in forinti, med tem ko je 1.460,00 EUR, ki so bili med zaseženim denarjem 2.625,00 EUR, bilo shranjenih v depozitih računovodstva Okrožnega sodišča v Ljubljani. Že takrat, ko je obtoženec priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje, bi moralo sodišče prve stopnje z odredbo oškodovancu vrniti znesek 1.470,00 EUR, najkasneje pa bi to moralo storiti, ko je obtožencu izreklo obsodilno sodbo. V členu 106. ZKP je namreč določeno, da če gre pri premoženjskopravnem zahtevku za vrnitev stvari, pa sodišče ugotovi, da pripada stvar oškodovancu, že v sodbi odločbi, da se stvar izroči oškodovancu. Sodišče prve stopnje zato ni ravnalo pravilno, ko je istočasno odločilo, da sta obtoženca dolžna plačati 1.470,00 EUR oškodovancu ter da se jima enak denarni znesek odvzame. Sodišče druge stopnje je zato odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da sta obtoženca znesek 1.470,00 EUR sicer dolžna plačati oškodovancu, da pa se ta poplača iz zaseženih sredstev, ki se hranijo v depozitih računovodstva Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki bo v roku 15-tih dni po pravnomočnosti sodbe ta znesek oškodovancu tudi nakazalo.

Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče zasežene evrske bankovce odvzelo na podlagi 73. člena KZ-1B, torej kot varnostni ukrep odvzema predmetov. Na ta način je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v škodo obtožencema, zato je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo spremenilo še tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov po 73. členu KZ-1B ne izreče. Ta ukrep je možno izreči le za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Nobenega dvoma ni, da evrski bankovci oškodovanca ne spadajo v prvi dve kategoriji. Ne spadajo pa niti med predmete, ki so nastali s kaznivimi dejanji, kar se pogosto v sodni praksi izenačuje s predmeti, pridobljenimi s kaznivimi dejanji, saj je kot take mogoče upoštevati samo tiste, pri katerih izvršitev kaznivega dejanja zares pomeni njihovo izdelavo v pomenu tvorjenja dokončne oblike in sestave ali dodajanja oziroma odvzemanja odločilnih lastnosti.